Gosposvetska straža

(na vrh)

Ko brate so zdelili, se postavili so v bran,
ščiti domačije, za slovenski Korotan!
Glej, zibel ti slovenstva, svoje zdaj sinove,
kako se njihova kri upira zate in rjove!

Planite, Gosposvetske straže!
Naprej, vi ščiti domačije,
zemlje svete in najdražje!
Naj novi rod iz vas vzklije!

Narekoval ni njihov um pohlepen
in divjali niso v gnevu, besu slepem.
Le kako sovraštvo bi v viharju vzdržalo,
če kaj drugega bi jih kot ljubezen gnalo?

Kar je naše, da vzeti se ne sme,
prežeti z mislijo junaki se rode.
A ves znoj zaman, zastonj bil je trud,
zapravljena zaman s krvjo pojena grud.

Še zmerom sliši pesmi se neumrljive,
še zmerom jok in solze tolažljive.
Laž ter, brate naše, sreča je izdala,
up v prsih pravi da še bo Gospa Sveta zvala

Pozdrav domovina!

(na vrh)

Nekoč bila je dežela, ki ljubili so jo,
se žrtvovali in krvave boje bili za njo!
Primarna stvar bila je skrb za dom,
taisti ki danes, leze vse bolj k tlom.

Kot Karantanija si si v svetu, izklesala ime,
slavo in čast pridobila, ta trdno stoje,
nad vsemi najlepša, najžlahtnejša ti,
Ti, plemenita dežela, Karantanija si!

Hej, plemenita dežela kje je tvoj znoj?
Karantanija stara, kaj bode s teboj?
Če iz ruševin novih, ne vstane star duh,
slovenske navade in slovenski kruh

Prednamci, pozdravljeni!

(na vrh)

Junakov dlje ni že dežela naša dala,
katerih rama se ukloniti sama noče;
ki upro se vragu kot kljubuje času skala,
herojev čvrstega duha ni v času toče;
ki ljubezen do naroda b'jih združevala.
Ne tli več kri ki je davno vrela vroče,
junaštvo in čast sta vse jih v grob pognala.

Kdo zdaj rešil bo probleme vse pereče?
Kdo točil kri bo za domačo grud?
Komu mar je za rojake v sponah ječe?
Kje vojvoda si, brambovc, kje tvoj trud?
Namenijo nam ne bogovi sreče,
izbojevat boš moral sam si jo rod!
Mar pride dan sploh, zmage kdaj sloveče?

Z grobov vstanejo junaki davni,
ki so nekoč slavne bili bitke.
Molče vkup stopijo pripravni;
ni mar jim za zamere in očitke,
ki razdvajali so jih nedavni.
Ni časa pač za tožbe bridke,
boben kliče, odmeva zvok pozavni!

Vsak molče si orožje svoje vzame;
le najhrabrejše dežele te sinove,
zastava srčno kliče v zadnje boje;
v njih kot ranjen lev Slovenc rjove;
A ne odneha, še plane na sovražne roje,
meneč se ne za ukanje znanilke smrti sove,
seje smrt, Slovenec dežele obrani svoje!

Domoljubje in ponos

(na vrh)

Dandanašnji je domoljubje prekleto,
ki veljalo je zmerom vse divje čase
in bilo prednamcem je nekdaj sveto.
Še šege dandanes kmalu mah prerase.

Dedov naših bratoljubje jekleno,
vzdržalo je sveta gorja vsa in zla!
Skozi divje boje jih vodilo je le eno;
braniti in ljubiti svoja sveta tla.

Zgodovino pisali so naši prednamci,
obenem gojili so starodavne navade.
Te po njih podedovali smo mi zanamci,
šege utrdile so rodove nam mlade!

S črkami zlatimi svoje sloveče ime,
v kamen časa ded s krvjo je vklesal-
in prodano je postalo predano srce,
še zadnji ga vnuk že zdavnaj je izdal!

Videl povsod sem kako iščejo denarje,
zlate malike časté, bogove bogov;
A kje bratoljubja sem videl oltarje?
S srcem obupnim prišel sem domov!

In najsi svet se v smer drugačno vrti,
četudi v življenju bom lačen in bos!
Nikdar zanemaril ne bom šeg starih ljudi,
te narekujejo mi star, upravičen ponos!

Na tujem

(na vrh)

Ko te pot zanese v sveta daljave,
čim bolj kot si od doma dlje,
tam se korenine skažeš prave,
spoznaš kako toži ti srce.

Te le stran od matere edine,
mržnja v srcu je vodila v svet,
Ljubezen pa večna do domovine,
nazaj domov te priganja spet!

Zaveš se da rešitev ni pobeg,
da sosedova nič slajša ni pogača.
Spoznaš, da trdnejša je vez od vseh,
ta, ki veže te na tla domača.

Naj bo na svetu toliko lepih še kultur,
živeti na tujem ja pač druga stvar!
Nikjer pod soncem srečnejših ni ur,
kot ko si na svojem gospodar!

Čast večne slave

(na vrh)

Od kje izvira pred drugimi strah?
Zakaj narod tuj bil bi boljši kot tvoj?
Ti mar tvoj znoj in žulji na rokah,
ne povedo da zaslužiš si obstoj?

Ko ni že nikjer bilo videt izhoda,
sam v bojih lil si potoke znoja;
ker ti draga čez vse je bila svoboda,
si kri lil dalje, da ostane zemlja tvoja!

Prepričan da ne dočakaš dneva zmage,
da ne pridobiš si častne medalje.
Le za blagor zanamcev si trl sovrage,
za jutrišnji dan bil si se dalje!

Zaradi ljubezni do zemlje tebi predrage,
preminil za blagor si očetnjave.
Dasi dočakal končne nisi zmage,
pa dosegel si čast večne slave!

Poplačan tvoj trud in kri za boj pravi,
zastonj nisi čela oblival z znojem;
zaman niso solze in žulji krvavi,
upravičeno zdaj ti pokopan si na svojem

Ne kalite dedov slave!

(na vrh)

Očaki so ceniti znali, čemur resda slava gre;
z zvestobo trdno so obstali, slovensko ohranili srce!
Kogar Slava in Čast vodi, nikdar ga vihar ne stre;
kot mogočnejši narodi, si slave pot za večno utre!

Somrak v toku zgodovine, je ljudstvu staremu pustil pečat;
zavednost stlačena v duš temine, Slovenc Slovencu ni več brat!
Vstani v svet spet očetnjava, sklati s sebe zarod os,
prebudita se čast in slava, večen žari naš ponos!

Slovenija kdo te uniči? – kdo zoper tebe stavi se?
Kljubuj sin njen mu, vkup narod kliči, tudi ko zadnja ura je,
do matere ljubezni edine, te ukrade ti nihče,
za lepši jutri mati domovine, za Slovenijo vse!

Slovenskim materam

(na vrh)

Komu drugemu se naj poje slava,
drugemu kot slovenski materi?
Njej čez vse je draga očetnjava,
po zvestobi ona že od davnega slovi.

Kdo je slovenstva zibal zibko?
Kdo nas je pojil z močjo?
Kdo moralo dvigal narodu je šibko-
nad njim sklanjal se s skrbjo?

Najsi najbridkejša ura pride,
prava mati vztraja, narod ščiti, brani!
Vesoljni naj potop bo, najsi marčne ide,
vedno stala ljudstvu bo ob strani

Kako bi rod naš davni obstal,
ko pretresal ga je slovit vihar?
Kako Slovenec bi Slovenec obstal,
če ji za našo kri ne bilo bi mar!

Slovenska beseda je naš zaklad,
varovala jo je zvesto naša mati!
In četudi plenila jo je divja zverjad,
v njej utrjevala je zarod in učila brati.

V imenu naroda

(na vrh)

Čemu očaki sploh vi bili ste boj,
ki v imenu naroda vihral je nekdaj?
V imenu ste ljudstva se klali med seboj-
ste vprašali se bratje, čemu in zakaj?

V prepričanju, da vaš boj je pravičen,
bíli dejansko sta obe se strani!
Kako hkrati želeli narodu ste blagor resničen
in kri prelivati divje, ko vam narod trpi?

Ideologiji, ki vzklili nista z naših tal,
za prezir in sovraštvo bili sta povod;
razcepljenost med brate sta vsejal',
trpljenje pa žel je slovenski narod!

Izdajalec

(na vrh)

Kdor zataji svoje korenine,
ta dežele prelepe je nevreden!
"Naj loči se hkrati od domovine"
-zahteva se naj postavi predenj!

Nečastna narodna je izdaja,
v sramoti je kdor se je posluži;
in kdor s tujci skupaj laja,
prostora tu si ne zasluži!

Skozi stoletja smo mnogo izgubili,
kose dežele ki se ne vrnejo nikdar!
Sramote nezvestobe se nikoli neizmili,
napodimo te v beg, ti tujski janičar!

Zapravljena zemlja

(na vrh)

Če tebi pripada, kar se ti jemlje,
če pohlepen je kdo tvoje zemlje,
budnih oči ga spreglej,
trdno na straži stoj varuh mej;
Da mirna bo vnukov vest,
varuj vdano narodno posest!

Slovenec zemlji zvest ostani; čvrst!
zgubljen Celovec, zaigran je Trst!
Glej, zapravljena je naša Istra
in pri Gospej Sveti naša Zala bistra.
Tvoja zemlja ne povrne se nikdar več,
ne solze izdanega pridobe, ne meč!

Kar je ostalo pa zdaj brani sveto,
žene z ljubeznijo te srce prežeto!
Kljubuješ vztrajno tujskim zubljem,
gnan si s klenim domoljubjem!
Sloves neizbrisen je tihega lakajstva.
Obrani si čast pred sramoto izdajstva!

Vseslovenska sprava

(na vrh)

Dosti gorja je, dovolj je jekla,
zamira že nam srčno bitje.
Pozabiti sovraštvo, leta pretekla,
naj med brati sloga bo, sožitje.

Če bi enotnost ne bila zatrta,
če se delili ne bi na bele in rdeče,
tako bi brata med seboj bila ne sprta,
bi več rane se ne odpirale boleče.

Namesto vsi kot v en glas,
molčimo raje;negotovi!
Zakriva vsak svoj lasten obraz,
dasi smo iste matere sinovi.

Kot kralj Matjaž budi se očetnjava,
složno sežite si zopet v dlan!
Naj sožitje bo, med brati sloga, sprava-
bešči na vzhodu nov,jutrišnji se dan!

Kamen spotike

(na vrh)

Molče Slovenstva stebri stari,
sled se vidi naših šeg povsod!
Tuja roka nad njimi gospodari,
pod težkim jarmom ječi naš rod.

Kar ostalo je Krnskega grada razvalin,
opominja na slavne dni nekoč!
Se sprevidi neresnica težkih dnin-
našo knežji kamen izpričuje moč!

Kar nekdaj je oblasti bil simbol,
postav prostih in slovenstva korenin,
danes utišano in zamolčano je tem bolj-
-ga nanj ohranja zvesto naš spomin.

Zlorabljen danes naš je knežji kamen,
Razlog spora med sosedi-kamen spotike!
Med narodi dandanes neti plamen,
razdor med brati in razlike!

Siromak med narodi

(na vrh)

Siromak med mogočnimi narodi tuji,
naš slovenski ves sključen stoji!
Kaj res je tvoj hrbet postaren?
Roka še vbogajme se prosit boji?

Zaupaj berač mi ti svoje težave!
Najdeš zato li ti tehtne razloge?
-da se sramuješ ti samega sebe,
dasi si čvrst, da stat greš med uboge?

Kako da betežen ti sploh še vztrajaš?
Kako da siliš venomer na tuje?
Rasti rod davni kjer rasteš že vedno!
Kdo laste korenine vztrajno ti ruje?

Star si ti rod, a rod mladih sinov,
kdo večne šege ti krade, izkrivlja?
Poprimi za meč, sin jih obvaruj!
Skaži se moč slovenskega življa!

Pravice naroda

(na vrh)

Ni je pravice za hlapca Jerneja,
iskajočega jo od hiše do hiše!
Kdor red s pestjo in bičem vzpostavi,
postave in pravde sam si napiše!
Ne prosi preveč, kar gre mu si vzame,
kar po volji mu ni, to uniči in briše!

Ne zmeni se za jok trpečih,
čez trupla stopi čiste vesti!
Zlomi upor, punt v kali zatre,
silen je strah njegove pesti!
Za narodov blagor vse sile napne,
še dolgo po dobrobitu blesti!

Slovenska gruda

(na vrh)

Stotero me rok je grabilo,
krdel je tu tisoč iskalo oblast;
zastav se tujih tu mnogo je vilo,
šopirlo se tod je tujstva podrast!

Grenkejših še solz tod ni kapljalo,
mojih sinov, ki pod jarmom ječe!
In tisti, kar jih je sploh še ostalo,
stisnjenih ustnic uporno molče.

Zdesetkane so mojim sinom vrste,
a njih upanje bo umrlo zadnje.
Ni uničiti jim moč je volje čvrste,
zdesetkani planili bodo nadnje!"

Si s škornjem narod tlačil h tlom,
si šopiril, tujec, kot sam se bog!
Ko strela udari in trešči grom,
krono z glave, žezlo z rok!