Intervju s profesorjem Zupanom (Krožek zavednih Slovencev)
KROŽEK ZAVEDNIH SLOVENCEV
(Intervju s profesorjem Zupanom)
Profesor zgodovine Franc Zupan je na postojnski gimnaziji 40 let vodil legendarni krožek OZN. Toda od imenom OZN je bila čisto drugačna vsebina. Lahko bi ji rekli domovinska vzgoja, ki sem je bila deležna tudi sama.
- Katerega leta ste začeli voditi krožek OZN in zakaj ima prav tako ime?
Učiti sem začel leta 1960. Čez nekaj let me je takratni ravnatelj prepričal, naj vodim krožek OZN (Organizacija združenih narodov). Tako sem s krožkom začel leta 1965, obstajal pa je do leta 2005, ravno 40 let. Prvih nekaj let je bil krožek res OZN, kakor so bili drugi krožki po Sloveniji; takratne oblasti so jih zelo spodbujale zaradi stikov z neuvrščenimi državami. Razmišljal sem o tem, da bi bilo bolje, če bi se ukvarjali s problematiko zatiranih zamejskih Slovencev. In leta 1970, ko je bila obletnica plebiscita, ko so na Koroškem dobesedno znoreli od sovraštva do Slovencev, sem se odločil – imel sem tudi podporo ravnatelja Silva Faturja – in se začel intenzivneje ukvarjati z zamejsko problematiko. Ime krožka je ostalo, čeprav sem ga pozneje hotel spremeniti, saj je bil dejansko to krožek zavednih Slovencev na gimnaziji Postojna.
- Decembra lani je bilo v Hudičevcu pri Razdrtem medgeneracijsko srečanje krožkarjev OZN s postojnske gimnazije. Kdo je bil pobudnik srečanja?
Srečanje sta organizirala nekdanja krožkarja Sašo Knap in Miha Knavs. Udeležilo se ga je okoli 60 nekdanjih dijakov in krožkarjev od najstarejših do najmlajših. Med njimi je bil tudi koroški Slovenec Miha Pasterk, s katerim smo veliko sodelovali, novinar oddaje Dober dan, Koroška. Nastalo je izredno prijetno vzdušje, čeprav se večina sprva sploh ni poznala med sabo.
-Krožek je potekal enkrat na teden pol ure pred poukom. Kakšen je bil program za te pol ure?
Zadnja leta krožka ni bilo več zjutraj, ker je vse preveč dijakov prišlo z avtobusom v šolo zadnjo minuto. Šola je imela naročen Primorski dnevnik iz Trsta in dva koroška tednika; nekaj odbornikov – pri krožku je bilo tudi po 15 članov odbora – je bilo zadolženih za preverjanje novic v časopisih, da so za krožek pripravili poročilo o dogajanju na slovenskem Koroškem in v zamejstvu v Italiji ali pa smo peli slovenske ljudske pesmi. Posebej zadnjih 10 do 15 let smo zelo gojili petje. Opazil sem, da mladi čedalje manj poznajo naše narodne pesmi, zato so dekleta na folije napisala okoli 50 pesmi, ponavadi narodnih pa tudi kakšno popevko, recimo Slovenskega naroda sin. Mislim, da so se mnogi na ta način sploh naučili slovenskih pesmi. V okviru krožka OZN je deloval tudi mešani pevski zbor. Več leta ga je vodil inž. Leon Kernel, pozneje pa so ga vodile dijakinje.
-Kakor se spomnim, ste dijake vozili na ekskurzije v zamejstvo…
Ja, vsako leto proti koncu šolskega leta smo šli na ekskurzijo v zamejstvo. Če je nekdo hodil štiri leta h krožku, je šel prvo let v zahodni del Koroške, naslednje leto je bila na vrsti Tržaška in Goriška, nato vzhodni del Koroške ter četrto leto Beneška Slovenija in Rezija. Na te ekskurzije so učenci zelo radi hodili, to je bil pravzaprav tudi glavni magnet krožka. Na začetku je bila krožkarjev samo peščica, morda deset, nič več, čez nekaj let pa ogromno, na stotine. Lahko rečemo, da je šlo v vseh 40-ih letih skozi krožek nekaj tisoč dijakov. Pri organizaciji ekskurzij mi je pozneje veliko pomagal kolega inž. Janko Simčič.
-So se postojnski dijaki z zamejci srečevali tudi zunaj letnih ekskurzij?
Že zelo zgodaj, okoli leta 1975, nam je uspelo navezati stike s Koroško dijaško zvezo. To je bila organizacij dijakov Slovenske gimnazije iz Celovca, ki so bili politično dejavni. Vsako leto so prihajali v Postojno. Navadno so prišli za ves konec tedna, v soboto dopoldne so imeli kakšno predstavo, prespali so pri naših dijakih, zvečer smo imeli tudi zabavo. Običajno je prišlo do 40 Korošcev. To intenzivno sodelovanje je trajalo okoli 10 let, potem pa se je, ker Koroška dijaška zveza ni imela mentorja, nehalo. Pri našem sedanjem individualizmu se sprašujem, ali bi sploh lahko zdaj motiviral 100 dijakov, da bi bili ves čas gosti s Koroškega, kakor so bili takratni dijaki. Ko smo nehali sodelovati s Koroško dijaško zvezo, smo navezali stike s Slovenskim kulturnim klubom Trst, ki ga je vodila Lučka Susič, v njem pa se je zbirala zavedna slovenska mladina s Tržaškega. S Slovenskim kulturnim klubom smo sodelovali okoli 10 let. To sodelovanje je bilo manj naporno, saj so Tržačani prišli k nam v soboto dopoldne, zvečer pa so se vrnili domov. Včasih je šla v Trst tudi naša delegacija. Z več krožkarji imam še sedaj stike, saj so bili odnosi v krožku drugačni kot pri pouku, bolj sproščeni.
-Zakaj pa se krožkarji niste podali na ekskurzijo v Porabje?
V Porabje smo zaradi oddaljenosti šli samo dvakrat. Malce pa je bila kriva tudi moja navezanost na Koroško.
-Tudi na Hrvaškem živi precej Slovencev. Se je krožek kdaj posebej ukvarjal z njimi?
V dobi socializma smo tudi po lastni krivdi izgubili nekaj krajev ob meji. To je predvsem Štrigova. Ko je postala Slovenija samostojna, so prebivalci Štrigove zahtevali plebiscit o priključitvi Sloveniji, toda Slovenija jih ni podprla. Krožek je v zvezi s tem vprašanjem pisal Ruplu osebno, vendar odgovora ni bilo. Po neumnem smo izgubili tudi Rupo, Lipo in Šapjane južno od Ilirske Bistrice in nenazadnje tudi Savudrijo, ki je do priključitve Hrvaški spadala v piransko občino. Če bi bili takrat ob pravem času dosledni in bi Savudrija ostala v Sloveniji, bi bil ves Piranski zaliv naš.
-Kaj je bilo glavno poslanstvo krožka OZN?
Naš krožek je poudarjal predvsem dvoje: narodno zavest in stike z zamejci. Kar se narodne zavesti tiče, sem zadnje čase malo razočaran. Premajhna narodna zavest in državljanska zavest se čuti tudi v tem, da je za praznike premalo zastav. Ker sedanjo vlado tako napadajo, bi vseeno opozoril na nekaj stvari: proslave ob državnih praznikih so boljše kot včasih – še zlasti mi je bila všeč proslava ob 60. letnici Tigra – danes veliko bolj cenimo generala Rudolfa Maistra, imamo praznike priključitve Prekmurja in Primorske Sloveniji. Naša smola pa je, da imamo nemogoče sosede, pa naj bodo Avstrijci, Italijani ali Hrvati, zato bi od nas pričakoval malo več zavzetosti in zavednosti ter tudi več stikov z zamejci. Mislim, da bi se morala Slovenija, ki zamejcem sicer namenja denar, potruditi za več kulturnih, političnih in gospodarskih stikov z njimi. Potrebnih bi bilo več stikov med prosvetnimi društvi, pevskimi zbori,… Če zamejci ne bodo dobivali podpore iz matične domovine, je vprašanje, koliko časa se bodo lahko obdržali. Če navedem samo en, zame izjemno grozljiv podatek: če ne bi bilo na Koroškem ponemčevanja, bi tam danes živelo 180 000 Slovencev, zdaj so jih našteli samo 12 000. Drugi primer: na Koprskem je malo Italijanov, pa nikogar nič ne moti, da so tam dvojezični napisi. Seveda je prav, da nas nič ne moti. Na Koroškem pa mora o vsakem dvojezičnem napisu razpravljati kar avstrijska vlada! V Celovcu je 10% tujih napisov, v Ljubljani pa jih je 90% - pa primerjajmo nemško in slovensko zavednost!
-Ali je na postojnski gimnaziji kdo prevzel vodenje krožka?
Ne, nihče. Leta 2000 sem se upokojil, eno leto sem še honorarno učil dva četrta letnika. Takrat je krožek še normalno deloval. Ko pa sem nehal učiti je nekaj fantov želelo, da bi krožek še naprej obstajal, zato sem še štiri leta podaljšal svoje bivanje v Postojni, čeprav je bilo krožkarjev čedalje manj. Za obstoj krožka je bilo nujno, da sem učil, saj je bilo v prejšnjih letih velika večina krožkarjev iz tistih razredov, v katerih sem učil zgodovino. Tudi med učitelji na Gimnaziji Postojna je danes nekaj krožkarjev. Ti so bili svoj čas zelo aktivni, toda mentorstva krožka ni nihče prevzel. Pa tudi dijaki so danes veliko bolj individualistični kot so bili nekoč. Zato mi je po svoje žal, ker ni več stikov z zamejci.
Vir: Lucija Horvat; Tednik Demokracija, 6 marec 2008
UPRAVIČENO DOMOLJUBJE
Čigav boj je pravičnejši? Čigava stališča resničnejša? Katera načela bolj upravičena?
(na vrh)
Že tisočletja so živeli naši prednamci na strateško važnem ozemlju in tudi danes ostaja tako. Že od nekdaj predstavlja naša dežela vrata v Evropo, oziroma na Balkan. Smo važen mejnik, čigar gospodar ne sedi bodisi na jugu, ali severu, ne na vzhodu ali zahodu, in dasi smo majhen narod smo obstali skozi vsa viharna leta. Dandanes bomo v mirnem času zapravili prav vse kar so si naši prednamci s krvjo, žulji in znojem pridobili, oziroma bolje rečeno obranili.
Na našo zgodovino, pa najsi sega tja do 6. stoletja ali veliko dlje, smo lahko vsekakor upravičeno ponosni. Le ta nam narekuje naše šege in navade, skratka le ta pogojuje tudi celo našo tradicijo, ki so jo naši očaki spoštovali in ohranjali do današnjega dne, kajti ta je temelj vsakega naroda in hkrati tesno povezana z ponosom in samozavestjo ljudstva. Dandanes pa novi način hitrega življenja in gonje za denarjem izpodrinjajo starodavne šege in navade, tradicijo, in posledično seveda tudi narodno zavest v ljudeh. Nekdaj je bilo domoljubje nekaj samoumevnega, nekaj povsem naravnega, kajti delovanje proti dobrobitu naroda bi torej pomenilo boj proti samemu sebi. V današnjem času pa je domoljubje, ta starodavna vrednota nekaj ekstravagantnega, ljudem tujega in nepomenljivega. Ljudje pozabljamo da se imamo za naš obstoj tu na tem strateško važnem ozemlju, zahvaliti našim prednamcem, in da smo, prav vse kar imamo, ozemlje, kulturo, jezik in tradicijo, podedovali izključno zaradi njihove odločnosti preživeti vse gorje sveta in pohlepnih okupatorjev. Le njihova ljubezen do vsega domačega, nas je ohranila skozi vse viharne vojne kot celovit narod.
Kaj torej, je bolj upravičenega od domoljubja?
NARODNI PONOS IN PREUČEVANJE LASTNE ZGODOVINE
(na vrh)
Slovenci, kdo smo in od kod izviramo? To je temeljno vprašanje ki ga je človek v odmaknjenosti od vsakodnevnih opravil zagotovo že slišal v globini svoje duše. Četudi je vprašanje enostavno in popolnoma spontano zastavljeno, pa je vse prej kot lahko. S svojim bistvom, ki ga intiutivno razume slehernik, pa pravzaprav le redke žene h temeljitemu preiskovanju lastnih korenin. S tem je mnogokrat povezana nizka narodna samozavest ter takorekoč neutemeljeno sramovanje lastne zgodovine. Z poglobljenim preučevanjem naših korenin pa se pred našimi očmi postopoma razblinja dotedanja podoba hlapcev, dekel, večnega janičarstva in kulturne neidentitete, ter se iz celovito razumljene podobe slovenske zgodovine hkrati samodejno razvije tudi spoštovanje do preteklosti ter narodni ponos, ki pri ohranjanju lastne kulturne edinstvenosti igra veliko vlogo.
Vsa ljudstva sveta, tudi tista najprimitivnejša, imajo dobro razvit lasten ponos na svojo pripadnost nekemu narodu ali etnični skupini. Le to jih žene h ohranjanju kulturne dediščine skozi stoletja, kar pa posledično zagotavlja njihovo bistvo - obstoj.
Narodni ponos se naj zato nikakor ne povezuje z sovraštvom in šovinizmom.
Narodni ponos, je le pogled posameznika, ki se zaveda bistva svojega življenja in ohranja edino dediščino svojih prednamcev- Slovensko kulturo.
Naj bo in ostane vrlina vsakega Slovenca!
Zato, Slovenec, preučuj slovenske korenine, ki vodijo k razvoju lastnega narodnega ponosa!
DOMOVINA IN TUJINA
(na vrh)
Vsak Slovenec, ki se je za daljši čas ali za stalno izselil v tujino, je občutil domotožje kot posledico odrezanosti od domačih, rodnega kraja in od dežele same. Četudi človek svoje lastne dežele, tal, ki jim pripada, nikoli ni poznal, ga z njimi veže kri ki se mu pretaka po žilah, vežejo ga v zavesti neumrljive šege. To je dediščina ki so nam jo zapustili naši dedje, in četudi se je morda sprva ne zaveda vsak, živi dnevno v mislih zamejcev in ostalih Slovencev ki bivajo zunaj meja naše domovine. Misijonar Janez Čebulj je v pismu iz Bayfielda v Minnesoti 28. novembra 1971 zapisal: »Dalje ko grem po svetu, bolj ko grem v leta, bolj cenim svojo narodnost in svoj narod slovenski!«
Motivi, ki so gnali Slovence po svetu, so si med seboj povsem različni, a cilji potovanja vendarle vsem podobni: vrniti se nazaj, domov. In četudi se niso vrnili ti, ki jih je po svetu gnala sla po boljšem zaslužku ali tisti ki so v zamejstvo padli zaradi razkosavanja slovenskega ozemlja ali nadalje spet oni, ki so bili čez mejo pognani zaradi političnih spletk, pa so se vračali njihovi sinovi in vnuki, in se vračajo njih potomci še dandanes. Vse to je plod spominov na svet ki so ga zapustili, taisti ki jim v zavesti ni nikdar bledel, vendar se, četudi v tujini ohranjal skozi dolge rodove.
|
