Jože Plečnik

Žiga Zois

Valentin Vodnik

Jožef Stefan

Peter Kozler

Miroslav Vilhar

Admiral Anton Haus

Franščišek Borgija Sede

Wilhelm baron von Tegetthoff

General Blaž Žemva

Lambert Ehrlich

Maršal Johann Radetzky

Ronald Šega

JOŽE PLEČNIK

(na vrh)

Jože Plečnik se je rodil 23. januarja 1872 v skromni obrtniški družini kot četrti otrok očeta Andreja in matere Helene. V prvem letniku gimnazije je opustil šolanje in se vrnil v očetovo mizarsko delavnico, nato pa pri šestnajstih letih začel s študijem na obrtni šoli v Gradcu pri profesorju Leopoldu Theyerju. V tem času mu je umrl oče, a Plečnik je bil premlad, da bi prevzel delavnico. Zato ga je eden od Theyerjevih diplomantov vzel s seboj na Dunaj, kjer se je zaposlil v priznanem podjetju J.W.Müller kot oblikovalec pohištva. To delo ga ni tako veselilo, zato se je vpisal na dunajsko šolo za umetnostno obrt, a žal ni bil sprejet. Na prigovarjanje družine se je leto kasneje predstavil Ottu Wagnerju, profesorju na tej šoli. Slednji je opazil Plečnikovo risarsko nadarjenost, ga povabil v svoj atelje in mu omogočil želeni študij.
Javnosti se je predstavil ob natečaju za Gutenbergov spomenik na Dunaju. Načrt zanj je izdelal v sodelovanju s kiparjem Schimkowitzem in dobil prvo nagrado. Leta 1900 je odprl arhitekturni atelje na Dunaju. Kasneje je bil profesor v Pragi in nato še v Ljubljani. Umrl je 6. januarja 1957 v Ljubljani.

Odlikovanja: častni član društva čeških arhitektov, častni član študentskega društva šole za arhitekturo v pragi, član Masarykove akademije dela, član SAZU, častni meščan Ljubljane, Prešernova nagrada, častni doktorat univerze v Ljubljani, častni doktorat univerze na Dunaju, odlikovanje Zasluge za narod.

Delo: Plečnik je največ ustvaril v današnji Sloveniji, Avstriji in na Češkem, nekaj njegovih del pa je tudi v državah nekdanje Jugoslavije in v ZDA.

Neuresničen načrt parlamenta

Avtor: A.Š

ŽIGA ZOIS

(na vrh)

Žiga Zois se je rodil 23. novembra 1747 v Trstu italijanskemu trgovcu Michelangelu Zoisu in Ivani, rojeni Kapus, iz znane slovenske železarske družine. Družina se je preselila v Ljubljano, kjer je oče obogatel in pridobil baronski naziv.
Prvo izobrazbo je pridobil v Italiji, nato pa se je vrnil v Ljubljano, kjer je spoznaval naravoslovje pri Gabrijelu Gruberju (graditelj prekopa na Ljubljanici). Veliko znanja je pridobil tudi sam iz knjig in potovanj po Evropi, kjer se je seznanil s tehničnim napredkom. S svojim znanjem in razgledanostjo si je prizadeval za izboljšanje kopanja železove rude in povečanje izkoristka pri taljenju, s čimer bi zmanjšal stroške za energijo. Izumil je puhalnik za plavž in predlagal tehnične izboljšave v graverstvu, keramiki, puškarstvu, steklarstvu in zvonarstvu. Svetoval je oblastem pri razvoju železarstva, rečni plovbi, izsuševanju Ljubljanskega barja in trgovini s kmetijskimi izdelki. V lasti je imel železarske obrate v Mojstrani, Bohinjski Bistrici, Stari Fužini, Mislinji, na Jesenicah in Javornikih ter keramično tovarno v Ljubljani.
Bil je tudi navdušen mineralog. Njegova zbirka kamnin in mineralov je bila takrat ena največjih v Evropi, saj je štela več kot 5000 primerkov. Danes se nahaja v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Po Zoisu se imenuje tudi mineral zoisit.

V slovenščino je prevajal italijanske operne arije in pisal lahkotne alpske poskočnice. Preizkusil se je tudi v literarni kritiki.
Po letu 1780 so se v njegovi hiši v Ljubljani, kjer je imel bogato knjižnico, začeli zbirati številni slovenski kulturni delavci in raziskovalci, ki so tvorili Zoisov krožek: Jurij Japelj, Jernej Kopitar, Blaž Kumerdej, Valentin Vodnik, Anton Tomaž Linhart in drugi. Zois jih je spodbujal, usmerjal in materialno podpiral.
Kljub hudi bolezni, zaradi katere je hromel, je ostal dejaven vse do smrti leta 1819 v Ljubljani.

Zois je imel brata Karla, ki je bil botanik. V naših gorah je odkril dve precej redki vrsti rož, ki sta po njem tudi poimenovani.

Avtor: A.Š

VALENTIN VODNIK

(na vrh)

Valentin Vodnik se je rodil 3. februarja 1758 v Zgornji Šiški pri Ljubljani (danes del Ljubljane) kot prvi otrok v kmečko-obrtniški družini. Po končani osnovni šoli v Ljubljani se je izobraževal pri stricu v novomeškem samostanu in na ljubljanski gimnaziji. Po končanem šolanju je postal frančiškanski menih in leta 1782 zaključil teološke študije. Istega leta je bil tudi posvečen v duhovnika. Kot duhovnik je služboval v Ljubljani, Sori pri Medvodah, na Bledu, Ribnici in od leta 1793 na Koprivniku nad Bohinjem, kjer se je spoznal z lastnikom bohinjskih fužin, Žigo Zoisom, ki ga je pritegnil k svojim literarnim in preroditeljskim načrtom. Z njegovo pomočjo je leta 1797 prišel do službe profesorja na ljubljanski gimnaziji.
V času Ilirskih provinc je podpiral novo oblast, saj je videl možnost uveljavljanja slovenskega jezika v šolstvu. V tem času je napredoval v ravnatelja in šolskega nadzornika. Njegov položaj se je poslabšal s ponovnim prihodom Avstrijcev, saj so ga zaradi sodelovanja s Francozi upokojili.

Svoje prvih 5 pesmi, med katerimi je najbolj znana Zadovoljni Krajnc je objavil še kot dijak v zborniku Marka Pohlina Pisanice. Med leti 1795-1797 je urejal Veliko pratiko, 1798-1806 pa Malo Pratiko, v katerih je objavljal zabavne in poučne sestavke. Leta 1806 je izdal prvo slovensko pesniško zbirko z naslovom Pesmi za pokušino, tej pa je sledila zbirka Pesmi za brambovce.
Uresničil je pobudo Zoisa in tiskarja Janeza Friderika Egerja za prvi slovenski časopis – Lublanske novice, ki naj bi bil konkurenca nemškemu Laibacher Zeitung. Žal je izhajal samo 3 leta. Vodnik je pri časopisu sodeloval kot urednik, pisec, prevajalec in tehnični oblikovalec.
V času službovanja na gimnaziji je spoznal potrebo po šolskih knjigah. Izdal je naslednja dela: Zgodovina Kranjske, Trsta in Goriške, Abeceda za perve šole, Pismenost ali gramatika za perve šole, Abeceda ali Azbuka, za verouk pa je v slovenščino prevedel Mali katekizem.
Zadnja dela je objavil leta 1818: Babištvo, priročnik za porodničarke, in članek Rimski spomeniki Ilirije. Leto kasneje je v Ljubljani umrl.

Za konec pa še zanimivost za tiste, ki se zanimate za izvor našega naroda. Vodnik je menda nekje zapisal: "»Od nekdaj stanuje tukaj moj rod, če ve kdo za dru`zga, pove naj od kod.«

Njegov spomenik v Lublani

Avtor: A.Š

JOŽEF STEFAN

Največji slovenski fizik

(na vrh)

Sloves, ki si ga je fizikalni inštitut dunajske univerze pridobil v zadnji tretjini 19. stoletja, je ob Loschmidtu in Boltzmannu tudi velika zasluga predstojnika te ustanove, Slovenca Jožefa Stefana. Rodil se je 24. marca 1835 pri Sv. Petru blizu Celovca kot sin dekle Marije Startnik in malega trgovca z moko in kruhom Aleša Stefana. V Celovcu je obiskoval normalko in gimnazijo. Že v gimnazijskih letih je kazal narodno zavednost in v celovški Slaviji ter Slovenski čbeli objavljal slovenske pesmi. Takrat je nanj vplival predvsem Anton Janežič, s pisanjem leposlovnih in strokovnih spisov v slovenskem jeziku pa je nadaljeval tudi kot visokošolec. V prvih letnikih gimnazije je kazal Stefan posebno ljubezen do jezikov, šele kasneje sta ga pritegnili matematika in fizika. Od leta 1853 je študiral matematiko in fiziko na filozofski fakulteti dunajske univerze. Da bi mu bila dostopna tuja dela, se je naučil francoščine in angleščine. Že v osmem semestru je opravil profesorski izpit iz matematike in fizike, in to tako dobro, da je začel predavati fiziko za farmacevte. Leta 1857 se je zaposlil na zasebni realki na Dunaju, v zimskem semestru 1857/58 pa je na dunajski univerzi že predaval matematično fiziko in hidrodinamiko. Ko je slišal sloviti znanstvenik Karl Ludwig leta 1857 njegovo predavanje o vpojnosti plinov, je to naredilo nanj tak vtis, da mu je ponudil delovno mesto na lastnem inštitutu. Leta 1858 sta objavila skupno razpravo o pritisku tekoče vode pravokotno na smer toka. Potem ko je Stefan objavil več razprav o gibanju tekočin, Dulong-Petitovem zakonu in o specifični toploti vodne pare, ga je 1860, komaj petindvajsetletnega, dunajska akademija izvolila za dopisnega člana.

Kot znanstvenik se je Stefan ukvarjal z vsemi področji tedanje fizike, bodisi kot eksperimentator ali teoretik. Tako je objavil več kot osemdeset razprav, katerih večina je izšla v poročilih dunajske akademije.

Njegove razprave so posegale na področja mehanike (nihanje), hidrodinamike, (pojav difuzije), akustike (določal je hitrost zvoka v plinih in trdnih telesih, leta 1885 je predsedoval mednarodni konferenci za normalni ton na Dunaju, ki je izbrala kot normalni ton osnovni ton violinske strune a s 435 nihaji na sekundo – 435 Hz), kalorike (odkril je t.i Stefanov sevalni zakon, po katerem je množina izsevane toplote premosorazmerna s četrto potenco absolutne temperature sevajočega telesa. Na podlagi tega zakona je prvi izračunal temperaturo sončnega površja), optike (polarizacija svetlobe) ter elektrike in magnetizma (Stefanova formula - obrazec za skinefekt pri visokih frekvencah)
Najpomembnejše področje Stefanovega delovanja je bila nedvomno elektrotehnika. Po Stefanovi zaslugi je fizikalni institut dunajske univerze zaslovel kot »dunajska fizikalna šola«
Filozofska fakulteta ga je l. 1869/70 izbrala za dekana, v naslednjem letu je bil izbran za rektorja dunajske univerze. Od leta 1886 je bil Stefan redni član dunajske akademije znanosti in umetnosti, leta 1885 je bil izbran za podpredsednika akademije, poleg tega pa so ga počastile še druge tuje akademije in znanstvene ustanove.

Kot član strokovnih komisij in društev je opravljal tudi precej funkcij. Tako je bil na mednarodni razstvai o elektriki na Dunaju 1883 predsednik tehniško-znanstvene komisije, ki je preizkušala razstavljene predmete in izstavljala potrdila o njih. Istega leta so ga izvolili za predsednika tedaj ustanovljenega elektrotehniškega društva na Dunaju.
Za razliko od mnogih neprizannih velikih umov je znanstvena javnost Stefana slavila že za časa življenja, nejgovemu spominu pa se je primerno oddolžila tudi po njegovi smrti. V arkada dunajske univerze mu je kemično fizikalno društvo leta 1895 odkrilo spomenik, elektrotehnično društvo na Dunaju pa od 1958 podeljuje Stefanove zlate medalje za posebne zasluge na področju praktične in teoretične elektrotehnike in elektrogospodarstva. Pri nas nosi ime Jožefa Stefana jedrski inštitut v Ljubljani- Nuklearni inštitut Jožefa Štefana, pred leti pa so po njem poimenovali tudi nekdanjo Kidričevo ulico.
Nedvomno pa Jožef Stefan zasluži posebno mesto v slovenski zgodovini, saj kljub mnogim vabilom iz tujine ni pozabil ene in edine - domovine, kar lepo izpričujejo tudi njegove pesnitve.

STEFANOVA POEZIJA:

SONET (1851)

Ljubil sem te 'z srca globočine
Draga zmirom bodeš mi ostala
Ti, ki meni si življenje dala
Sveta zemlja širne domovine

Ve gore visoke, ve doline,
K vam bo duša zmirom bode gnala,
K vam bo duša zmirom vzdihovala,
Kraji polni cvetja in miline.

Šel naprej sem daleč v tuje kraje,
Radosti nobene nimam vžiti,
Sem vesel le vas se spominjaje.

Srce vas ni moglo pozabiti,
K vam nazaj le hotlo bi naj raje
In vas nikdar zapustiti.

AVTOKRITIKA

Kaj hudiča na Parnasu
Matematičar počenja
In o tako dragem času
Krati pesnikom življenja

Kakor misli so okorne,
Brez potrebne so cenzure,
Kakor tudi so osorne
Matematike figure.

Tudi slog ni prav oglajen,
Jezik nima pra'ga doma,
Saj se vidi, da navajen
Je le iksa in ipsilona

Pesmi kdo bo bral njegove,
Špičaste so in voglate,
Zapeljive in sirove
Na vse kraje so zobate.

Varimo se, da ne omaže
Naše Kranjske poezije,
Ker je še, kakor se kaže
Clo doma blizo Nemčije.

PETER KOZLER

(na vrh)

Pravnik, geograf in politik Peter Kozler se je rodil 16. 2.1824 v Kočah pri Kočevski Reki. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, nato pa je študiral logiko v Padovi in fiziko v Paviji ter pravo na Dunaju. Po končanem študiju in opravljenem sodniškem izpitu je služboval kot državni uslužbenec v različnih istrskih mestih (Rovinj, Labin, Vodnjan, Pazin), Tolminu, Gorici in Trstu. 1856 je izstopil iz državne službe in postal notar v Sežani. Po očetovi smrti je prevzel njegovo trgovino na Dunaju. S sestro in brati je kupil Cekinov grad v Ljubljani in osnoval takrat največjo pivovarno na Kranjskem.

S politiko se je začel ukvarjati leta 1848 kot član dunajskega društva Slovenija. Sodeloval je na sestanku, na katerem so pozvali kranjske deželne stanove, naj se zavzamejo za slovenske narodnostne pravice. Bil je v delegaciji dunajskih študentov, ki je prišla 12. maja v Ljubljano, da bi spodbudila slovenske voditelje k podpisovanju peticije za Zedinjeno Slovenijo. Obstaja domneva, da je z A. Globočnikom določil barve slovenske zastave. Istočasno se je lotil tudi publicističnega dela za slovenske narodnostne zahteve. Zavzel se je za takojšnjo vpeljavo slovenščine v urade. Poudarjal je slovenskost Istre in zahteval za Slovenijo slovenski del Štajerske in Koroške, Kranjsko ter goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki. Raziskoval je meje Slovencev v Istri, na Goriškem, Koroškem in Ogrskem ter predaval o slovenskih jezikovnih mejah. Slovensko etnično mejo je opisal v Kratkem slovenskem zemljopisu, izdanem leta 1854.

Kozler je svoja izvajanja opiral na statistične podatke o slovenskem življu, ki jih je sistematično zbiral. Na osnovi tega obširnega gradiva je pripravil Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin, prvi zemljevid slovenskih pokrajin, ki pa so ga avstrijske vojaške oblasti zaplenile. V javnosti se je pojavil šele leta 1861. Zemljevid je ponovno izšel leta 1864 (dvakrat) in še enkrat sedem let pozneje. Ob drugi izdaji je kot priloga izšel tudi "Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu Slovenske dežele".

Med vsemi Slovenci je najpopolneje raziskal možnosti ustanovitve in obsega kraljestva Slovenija z lastnim deželnim zborom, kar je bila tudi 1. točka peticije za Zedinjeno Slovenijo. V kranjskem deželnem zboru je bil poslanec in namestnik deželnega glavarja. Zavzemal se je za uvedbo slovenskega jezika v šole.Rusko geografsko društvo je leta 1866 imenovalo Kozlerja za svojega člana. Več let je bil odbornik Slovenske matice in zadnjih deset let tudi njen podpredsednik. Matici je daroval čez 700 izvodov zemljevida.
Kot vodja in solastnik pivovarne je zavzel vidno mesto tudi v začetkih industrializacije na Slovenskem. Bil je med ustanovitelji Trboveljske premogokopne družbe, Kranjske stavbne družbe, upravni svetnik in podpredsednik Kranjske eskomptne banke ter član konzorcija za gradnjo gorenjske železnice.

MIROSLAV VILHAR
Pesnik, skladatelj, zaveden Slovenec

(na vrh)

Tukaj Slava vence vije,
srce bije nam gorkó!
Čujte gore in bregovi,
da sinovi slave smo!

Miroslav Vilhar je bil rojen očetu Francu in materi Ivani Obreza 7. septembra 1818 v Planini pri Postojni. Njegov oče je bil premožen posestnik in poštni zakupnik, s posojanjem konj za priprego v Planinskih ridah je svoje premoženje še razmeroma okrepil in se povzpel med premožne. Miroslav se je rodil kot četrti otrok. Miroslav je obiskoval osnovno šolo v Postojni, gimnazijo pa v St. Paulu na Koroškem; učil se je zlahka, posebno nadarjenost pa je kazal za glasbo; devetnajst let star je leta 1837 končal licej in se vpisal na pravo.

Pravo je študiral na Dunaju in v Gradcu, kjer je leta 1842 naredil že prve korake kot skladatelj. Brezskrbnemu študentskemu življenju je naredil konec oče, ki je sina leta 1843 poklical domov, da bi prevzel v svoje roke vodenje domačega gospodarstva. Miroslav se je vrnil na Kalec in se še istega leta oženil z Jožefino Dejak, »Pepco Dejakovo«, edino hčerko Josipa Dejaka, oskrbnika graščin Senožeče in Prem. Pepca, mu je rodila osem otrok; štiri dečke in štiri deklice. Prvim štirim je bil za domačega učitelja pisec znamenitega Martina Krpana Fran Levstik, ostalim, mlajšimi štirim pa pisec prve slovenske kriminalke Jakob Alešovec.

Grad Kalec leta 1907

Vilhar je sprva pesnikoval v nemščini in svoje verze objavljal v ljubljanskem Illyrisches Blatt (Ilirskem listu). Že leta 1845 pa ga najdemo med sodelavci tedaj edinega slovenskega časopisa Kmetijske in rokodelske novice, kjer je objavil svoje prvo slovensko besedilo, pesem Predčutki.
Leto 1848 je v Avstriji pomenilo začetek narodnega prebujenja, ki je znano kot »pomlad narodov«. To revolucijsko leto je nekoliko vznemirilo tudi Vilharja-graščaka. V Senožečah je ustanovil oddelek narodne straže in sam stopil na njegovo čelo, s tem pa svojo in Dejakovo rodbino rešil neljubih pretresov.
Leta 1849 je v 15. številki Slovenije v Ljubljani objavil razglas »Dragim Primorcem«, v katerem odločno zavrača vzvišenost Italijanov nasproti Slovencem in se zavzema za enakopravno sožitje med narodi.
Leta 1850 je bil Vilhar navdušen pristaš novonastalega odbora za ustanovitev slovenskega gledališča. Istega leta je v Gradcu izšla njegova spevoigra Jamska Ivanka, izvirna domorodna igra s pesmimi v treh dejanjih; gre za romantično zgodovinsko igro iz križarskih vojn, v njej nastopajo malograjski, kalski, rovenski, in predjamski vitezi, ki govorijo tedaj aktualne narodnoprebudne besede, v središču zapletov pa je Jamska Ivanka.
Leta 1852 je v dveh zvezkih izdal dvanajst svojih pesmi z napevi. Številne njegove pesmi so uglasbili tudi drugi skladatelji, nekatere so kar čez noč ponarodele.
Istega leta se mu je rodil sin Franjo Serafin Vilhar-Kalski, kasneje pomemben skladatelj in organist, avtor opernih del, samospevov, posvetnih in cerkvenih zborovskih skladb.
Leta 1860 je ob Levstikovem mentorstvu uredil in izdal svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Pesmi Miroslava Vilharja.
Leta 1861 je bil izvoljen za deželnega poslanca. Zaradi tega in zaradi nadaljnjega šolanja otrok se je preselil v Ljubljano.

Leta 1863 je Vilhar skupaj z Levstikom zasnoval in uresničil prvi slovenski politični časopis Naprej, ki je dvakrat tedensko izhajal v Ljubljani od januarja do septembra. Odločno se je zavzemal za pravice slovenskega jezika v javnosti, za enakopravnost slovenščine z nemščino, za Zedinjeno Slovenijo... Temeljni ton vsemu pisanju je dajal Levstik, Vilhar pa je prispeval predvsem duhovite epigrame. Zaradi nekaterih člankov (predvsem zaradi Levstikovega zapisa »Misli o sedanjih mednarodnih mejah«) je prišlo do tiskovne pravde. Vilhar je bil obsojen kot izdajatelj članka in je odsedel šest tednov v zaporu na Žabjaku; zaradi tega je tudi izgubil poslanski mandat.

Vilhar ob odhodu iz zapora

Leta 1864 so Vilharjevi spoznali, da ne bodo prenesli stroškov bivanja v mestu, zato so se vrnili in za stalno naselili na Kalcu. V naslednjih letih je pesnik postal srce vsemu dogajanju na Notranjskem. Na Kalcu se je razvilo veselo narodno življenje s petjem, glasbo in šalo. Vasi Zagorje, Razdrto in Begunje onstran Javornikov so postajale prave trdnjave slovenske narodne misli.
Leta 1864 je ustanovitev čitalnice v rojstnem kraju Planini pri Postojni počastil z recitiranjem svoje pesmi z naslovom: Planini.

V letih 1865-1866 je izdal in sam založil več svojih gledaliških igric: Detelja, Župan, Filozof, Petelinček, Poštena deklica, Striček. Nekatere so izvirne, druge pa je priredil po nemških, francoskih in angleških predlogah.
Vilhar je veliko trošil, tudi za izdajanje svojih del. Pomemben dohodek je prihajal od prodaje sena za cesarsko kobilarno na Prestranku. Dober posel je opravil leta 1866, ko je imel v reji dvesto cesarskih volov za vojsko, saj se je Avstrija zopet vojskovala. A vseeno je kalsko gospodarstvo bolj in bolj hiralo. K temu je prispevala še dograditev notranjske železnice, ki je dokončno odpravila furmanstvo, katero je Notranjcem prinašalo nekaj dodatnega zaslužka.

Leta 1867 so ga prijatelji vzpodbujali, naj ponovno kandidira za poslanca v deželni zbor. Lotil se je preverjati, kolikšno podporo bi imel pri tem, pa se je kandidaturi nazadnje odpovedal.
Leta 1969 je s somišljeniki 9. maja organiziral znameniti »Pivški tabor na Kalcu blizu Zagorja, poleg Šempetra na Krasu«. Tabor je bil na zaobljeni planjavi v smeri od gradu proti Knežaku in se ga je udeležilo kakih sedem tisoč ljudi. Osrednje geslo, izpisano na številnih slavolokih, so bili Vilharjevi verzi: »Čujte gore in bregovi, da sinovi Slave smo!«
Vse pisano je bilo od slovenskih in društvenih zastav. O velikopoteznosti zborovanja govori podatek iz tistega časa, da je bila voznina za vlake na vseh postajah med Mariborom, Zagrebom, Trstom in Gorico za udeležence tabora med 7. in 11. majem znižana za polovico. Tabor je bil za Pivko največji politični dogodek dotlej in še desetletja potem.

Sredi poletja, 6. avgusta je pesnik, skladatelj, kulturni delavec in politik Miroslav Vilhar zaradi nenadne otekline na vratu nepričakovano hitro umrl. Pokopali so ga na pokopališču pri sv. Barbari v Knežaku.
Prvo spominsko ploščo Vilharju je na njegovi rojstni hiši v Planini že leta 1888 postavilo tedanje Slovensko pisateljsko društvo. Leta 1906 pa so mu na osrednjem trgu v Postojni z veliko slovesnostjo postavili spomenik, ki je bil tretji spomenik te vrste na Slovenskem, pred njim sta ga dobila le Valentin Vodnik in France Prešeren. Maja 1926 so se nad spomenikom prvič znesli italijanski fašisti; poskušali so ga zvrniti s podstavka, a ker jim ni uspelo, so ga le uspeli premazati s črno barvo. Lokalne oblasti so ga po tem dogodku ukazale prestaviti v kot poleg cerkve, da ne bi preveč bodel v oči.  Spomladi 1941, pa so se italijanski šovinisti zopet znesli nad Vilharjevim spomenikom v Postojni in ga povsem razdejali. En sam kamen in eno črko iz napisa sta rešila domačina; relikt hrani Notranjski muzej v Postojni.

Slovesnost ob odkritju spomenika v Postojni leta 1906

-Povzeto in prirejeno po: Vrnitev Miroslava Vilharja: izbrane pesmi in kronika; Silvo Fatur, 1995

ADMIRAL ANTON HAUS
Veliki poveljnik avstrijske mornarice
1851 - 1917

(na vrh)

Anton Haus, leta 1851 rojen v Tolminu, je bil sin Jožefa, tisti čas javni uslužbenec v tem mestu, ki je imel svoje korenine v Slovenj gradcu. Anton je bil v zgodnjem otroštvu sirota zato so ga vzeli sorodniki iz spodnje Kranjske, ki so mu omogočili šolanje v klasični gimnaziji v Lublani. Pozneje se je vpisal na vojaško akademijo v Reki in že leta 1869 je vstopil v avstrijsko mornarico. Leta 1882 se je poročil z Ano Trenz, potomko gradu Draškovec blizu Št. Jerneja na spodnjem Kranjskem.

Leta 1892 je bil Anton Haus udeleženec potovanja okoli sveta na korveti Saida in je ob tej priliki dokazal, da je mož talentov in sposobnosti, kar mu je pomagalo pri hitrem napredovanju v naslednjih letih. Leta 1901 je postal kapitan bojne ladje in leta 1905 kontraadmiral. Leta 1910 je že napredoval v viceadmirala in leta 1913 je postal poveljnik avstrijske mornarice. Leta 1916 ga je cesar imenoval za admirala flote.

Leta 1914, ob izbruhu prve svetovne vojne so bile Avstrija, Nemcija in Italija še vedno zaveznice. Zelo kmalu je spoznal, da avstrijska mornarica ni bila kos tekmecu, t.j angleški in francoski mornariški moči v Mediteranu. Zaprli so Otrantsko ožino, ki je predstavljala vstop na Jadransko morje, ki je služilo kot baza za pošiljanje materiala Črni gori. Vedel je, da ima avstrijska obramba na dalmatinskem teritoriju zelo malo možnosti. Brez zmage mornarice bi bila zlahka premagana. Samo Boka Kotorska fjord je bila lahko varovana z 4 bojnimi ladjami, 4 križarkami, 4 rušilci, 12 torpednimi čolni, 3 podmornicami in 4 hidroplani. Toda kaj pa celoten dalmatinski teritorij?

Njegova obrambna strategija je naletela na veliko nasprotovanje v zaledju in celo v mornarici. V pismu naslovljenem na Franca Trenza v Ljubljani, je napisal sledeče: »Dobivam pisma od oficirjev in članov posadk, ki si želijo boja, zmagati ali umreti – in podobne neumnosti. Prav tako dobivam anonimna pisma od civilistov, ki me napadajo in se norčujejo iz mene. Toda nihče ne pomisli na premoč nasprotnika, tako, da bi nam razbitje Francozov na Jadranu prineslo le slavo! V katerokoli smer gremo, bomo veliko izgubili. Če bi nas ta zmaga stala polovico naše flote – in to je samo optimistično upanje norca – bi naša tretja zaveznica (Italija) to pozdravila z odprtimi rokami, saj bi se tako počutila gospodar Jadrana.«

Dunaj in Berlin nista bila zadovoljna z Hausovo strategijo. »Sovražnik mi povzroča manj težav kot naše oblasti, ministrstva in še posebej Nemci«, je napisal 2. aprila 1915. Dodelal je napadalni načrt na italijansko obalo že veliko prej, preden je Italija razdrla zavezništvo in vstopila v vojno proti Avstriji, maja 1915.
Admiral Haus se je zavedal dejstva, da se Avstrija ni zmožna boriti na dveh frontah, torej na Tirolski in Soški fronti. Zato je bilo potrebno odvrniti pozornost Italije, da bi lahko Avstrija utrdila svojo moč, še posebej na soški fronti. Na binkoštni ponedeljek je avstrijska flota izvršila serijo napadov na italijanska obmorska pristaniča: Brindisi, Bari, Mola, Trani, Molfetta, Barletta, Manfredonia, Viesti, Termoli, Ancona, Fano, Pesaro, Rimini, Carsini in še posebej na Benetke.

Uspeh tega napada je bil izreden: večje število železniških napeljav ob italijanski obali je bilo uničenih, potopljena je bila bojna ladja in podmornica, prav tako tovorni parnik, podmornica in tudi več mornarjev so bili poškodovani. Prav tako so Francozi izgubili dve bojni ladji in podmornico. Toda večji učinek je bil zastoj italijanske mobilizacije za naslednje tri tedne. Zdaj je bilo mogoče utrditi soško fronto z avstrijske strani. Napad je vodil admiral Haus osebno. Zatem je nadaljeval z zaščito Dalmacije in pazil na to, da so bile italijanska, francoska in angleška mornarica stran od dalmacijske obale. Razčlenitev obale in minskih polj je dopuščala otokom varno obrambo. Z hidroplani je pregnal sovražnikove bojne ladje.

Admiral Haus je bil prav tako v konfliktu z Nemčijo zaradi njenega gorečega militarizma.Nemčija se je zavedala, da antanta, torej Anglija in Francija, ne bi mogla preživeti nemške ofenzive brez pomoči Amerike. Od leta 1915 je bila aktivna s svojimi podmornicami v vojni z vsemi ladjami na Atlantiku, ki so bile v konvojih namenjenih za Antantne sile. Zaradi tega namena je Nemčija sprožila pritisk na admirala Hausa in cesarja Franza Jožefa ter kasneje tudi na cesarja Karla, toda vsi so bili proti taki vojni. Nemčija je napovedala totalno vojno 31. januarja 1917, vendar je avstrijska mornarica zavrnila sodelovanje.

Nemška tajna služba je verjetno imela prste vmes z nepričakovano smrtjo admirala Hausa. Umrl je 8. februarja 1917 med vračanjem z nemško-avstrijskega sestanka na Pleßu (Bavarska). Uradno je bila vzrok za smrt pljučnica, ki naj bi jo dobil v ledeno mrzlem oddelku vagona. Njegovi nasledniki v avstrijski admiraliteti niso spremenili taktike, ki jo je uvedel admiral Haus, kljub pritisku iz Berlina.

Anton Haus je bil znan kot cesarjev skriti svetovalec, častni doktor tehniške visoke šole na Dunaju, častni meščan Reke in Lublane, prijatelj generala Borojeviča in pisatelja Juliusa Kugyija. Redno je prejemal dnevnik »Slovenski narod« in je bil dobro obveščen o političnem in nacionalnem položaju Slovencev v monarhiji. Bil je nasprotnik totalne vojne, ki jo je Nemčija zahtevala od svoje zaveznice Avstrije, ker je vedel, da bi lahko bila avstrijska multinacionalna struktura uničena skozi ideološke fronte pangermanstva in panslovanstva. Dejstvo, ki je postalo resničnost ob koncu 1. svetovne vojne.

Dr. Jožko Šavli

FRANČIŠEK BORGIJA SEDE

(na vrh)

Leta 2004 je minilo 150 let od rojstva goriškega nadškofa in ilirskega metropolita Frančiška Borgije Sedeja, znamenitega cerkljanskega rojaka, ki se je v zgodovino zapisal ne le s svojim duhovnim poslanstvom, ampak tudi z domoljubjem in visokimi etičnimi načeli, ki jih je izpričeval s svojim življenjem in delom. Kot zaveden Slovenec je na tisoče slovenskih beguncev, ki so bežali na različne konce tedanjega cesarstva, da bi si prihranili grozote prve svetovne vojne, v njegovi vplivni senci našlo pomoč in zaščito. Svoje domoljubje in etično držo je nadškof Sedej izpričeval tudi v času po fašističnem prevzemu oblasti v Italiji, ko se je z vso silo in vplivom uprl nasilnemu izganjanju slovenskega jezika iz javnega življenja, predvsem iz domače cerkve. Italijanska fašisticna oblast si je v svojem raznarodovalnem načrtu silno prizadevala, da bi zrušila Sedejevo moč in vpliv, zato je Sedej zaradi vseh pritiskov leta 1931 papežu sam podal odstop z vodstva nadškofije. Bolan in zagrenjen, ker mu sveti sedež ni izpolnil obljube, da bi za njegovega naslednika imenoval Slovencem naklonjeno osebo, je nadškof Sedej le mesec dni kasneje umrl v Gorici. Pokopan je v baziliki na Sveti Gori pri Gorici.

ADMIRAL WILHELM BARON VON TEGETTHOFF

(na vrh)

Wilhelm je bil rojen leta 1828 v Mariboru na Windischgasse 12 (danes Slovenska ulica) v družini, ki je spadala pod nemško govoreči del mestnega prebivalstva. Leta 1845 je maturiral na akademiji za kadete v Benetkah, ki so bile v tistem času pod vladavino avstrijskega imperija. Potem, ko je pridobil izkušnje na različnih položajih v mornarici, je leta 1857 sprejel novo nalogo in na avstrijski ladji odplul na Rdeče morje, kjer je prevzel študije gradnje Sueškega prekopa in nekaterih drugih objektov. Leta 1859 se je vrnil na Jadransko morje in postal pomočnik nadvojvode Maksimiljana na parniku Elisabeth, ki je potoval v Brazilijo. Temu napredovanju je sledilo njegovo imenovanje za vrhovnega poveljnika Levanta.

Leta 1864 je imel priložnost demonstrirati svoje neizmerne sposobnosti. Zaradi Schleswig in Holsteina je v tistem leta izbruhnila vojna med Dansko ter Prusijo in Avstrijo na drugi strani. Tegetthoff, ki je bil poveljnik avstrijskopruskega ladjevja je blizu Heligolanda premagal dansko ladjevje pod poveljstvom admirala Suensona in tako rešil nemška pristanišča pred dansko blokado. Ta zmaga je po celem svetu njegovemu imenu prinesla slavo.

Leta 1866 je izbruhnila še ena vojna, tokrat med Avstrijo in Italijo. 18. julija je prejel informacijo, da so Italijani napadli otok Vis. 20. julija je Tegetthoff pustil avstrijskemu ladjevju odpluti iz Pulskega pristanišča proti Visu, sam pa je poveljeval ladjevju z oklepne fregate Erzherzog Ferdiand Max. Okoli 10. ure zjutraj se je začel njegov napad na italijansko ladjevje. Kmalu je njegova fregata z ladijskim kljunom prebila bok največje italijanske oklepne frigate Re d'Italia in jo v nekaj minutah potopila. V tej bitki, ki je trajala do 2. popoldne je prav tako potopil italijansko oklepno topnjačo Palestro; nekaj ostalih ladij je pobegnilo. Avstrijci so izgubili 3 oficirje in 35 mož, Italijani pa 38 oficirjev ter 547 mož posadke. Naslednji dan je bil Tegetthoff povišan v viceadmirala in je prejel vojaški red Marije Terezije.

Leta 1867 je Tegetthoff vodil žalostno potovanje v Mehiko na frigati Novarra, da bi domov pripeljal truplo nadvojvode Maksimiljana, ki je nenadno umrl kot cesar Mehike. Februarja 1868 je bil imenovan za poveljnika avstrijskega ladjevja in vodjo mornariškega odseka na vojnem ministrstvu. Star je bil šele 43 let, ko je leta 1871 nepričakovano umrl. Govorilo se je, da naj bi se njegovi živci krhali zaradi žalosti in težav, ki so ga preganjale po bitki pri Visu.

Vsa Avstrija je žalovala zaradi izgube svojega slavnega mornariškega poveljnika. Cesar je dovolil postaviti njegove spomenike v Puli, Mariboru in v Praterju na Dunaju. Zadnji je še vedno na svojem mestu.

V njegovem rojstnem mestu Mariboru so njegov spomenik umaknili leta 1919, ko je mesto postalo del novo nastale države Jugoslavije. Takoj po razglasitvi samostojnosti leta 1991 se je pojavilo vprašanje ali naj se Tegetthoffov spomenik zopet postavi. Vendar je postkomunistična oblast izvedla »raziskavo« javnega mnenja in zaključila, na podlagi domnevno iskrenih rezultatov, da si javnost ne želi novega spomenika Tegetthoffa.

Tegetthoffov kip

Dr. Jožko Šavli

BLAŽ ŽEMVA

Baron in pehotni general

(na vrh)

Rojen je bil 2. januarja 1856 v Celovcu na Koroškem. Oče, major avstro-ogrske vojske, je bil rojen v Gorjah na Gorenjskem. V letih 1911-1912 je bil tudi načelnik GŠ avstro-ogrske vojske. Umrl je 21.11.1920 v Celovcu, kjer je tudi pokopan v družinski grobnici. Bil je poročen. Njegovi potomci živijo v Avstriji, sorodniki pa tudi v Sloveniji. Blaž je vojaško realko končal v St. Pöltnu, zatem pa leta 1874 tudi Terezijansko vojaško akademijo v Dunajskem Novem mestu. Kot osemnajstletni poročnik je bil najprej dodeljen 7. pehotnemu polku. Kot sposobnega častnika so ga v letih 1879-1881 določili za vodjo vojaške misije v Iranu, in si je tako že pri 27. letih »prislužil« dve visoki tuji odlikovanji. V letih 1882-1884 je obiskoval visoko vojno šolo »Franz Josef« na Dunaju, na kateri je v letih 1893-1897 tudi predaval.

Leta 1898 je bil povišan v čin polkovnika in leta 1902 postavljen za poveljnika 66. polka. 1. maja 1905 je bil imenovan za poveljnika 55. pehotne brigade v Trstu, hkrati pa tudi povišan v čin generalmajorja. Leta 1908 je bil imenovan za poveljnika 18. pehotne divizije v Mostarju. Nato se je vrnil na Dunaj in leta 1910 bil postavljen za načelnika mobilizacijskega oddelka na obrambnem ministrstvu. Dne 1. maja 1909 je bil povišan v čin feldmaršalporočnika in decembra 1911 postavljen za načelnika general štaba avstro-ogrske vojske, na katerem je ostal samo leto dni. Nasledil ga je cesarjev ljubljenec Konrad von Hötzendorf. Menda so generalu Žemvi očitali premajhno odločnost. V toku balkanskih vojn je postal tajni cesarjev svetnik. 1. novembra 1913 je bil imenovan za poveljnika 16. korpusa v Dubrovniku in obenem povišan v pehotnega generala. Tega leta je tudi podal zahtevek za upokojitev.

12. februarja 1914 je bil premeščen na položaj poveljnika 2. korpusa 4. armade na Dunaju, na katerem naj bi zakrivil avstrijski poraz v bitki pri Komarovu. Cesar je na predlog generala Potioreka zavrnil njegov zahtevek za upokojitev. Postavljen je bil za poveljnika obrambe na Donavi od Kremsa do Bratislave. Dne 23. marca 1915 je bil vendarle upokojen na podlagi ponovnega zahtevka. Pripovedujejo, da je oče generala Blaža Žemve rad zahajal v rojstno vas v Gorjah na Gorenjskem, posedal z rojaki in jim dajal za pijačo in tobak. Pa tudi slovensko je še vedno dobro govoril.

Vzeto iz knjige Marijana F. Kranjca: Slovenska vojaška inteligenca; Grosuplje, 2005

LAMBERT EHRLICH

(na vrh)

Univ. prof. dr. Lambert Ehrlich je bil rojen leta 1878 v ugledni družini v Žabnicah pod Sv. Višarjami. Gimnazijo je končal v Celovcu, in bil nato gojenec jezuitskega zavoda Canisium v Innsbrucku. V duhovnika je bil posvečen leta 1903. Pred prvo svetovno vojno je bil zelo dejaven v slovenski prosveti na Koroškem. Leta 1919 je na mirovni konferenci v Parizu predstavljal narodno vlado v Ljubljani. Pri tem je lahko ugotovil, da Slovencev kot naroda v svetu niso poznali in ne upoštevali. Dogovori na konferenci in sklepi so vsled tega potekali v nepopraljivo škodo Slovencev, še posebej koroških. Napisal je zato poseben spis z naslovom "La Carinthie"

.Leta 1922 je prišel na teološko fakulteto univerze v Ljubljani, kjer je ostal do svoje smrti. Poleg številnih spisov in člankov socialne in etnološke vsebine, ki jih je objavljal tudi v tujih glasilih, je v njem že kmalu dozorelo prepričanje, da je v bodočnosti edino samostojna Slovenska država dokončna rešitev za Slovence. Misel na samostojno slovensko državo, ki si je takrat še nihče ni znal predstavljati, je v njem vedno bolj zorela. Redno je hodil na Sv. Višarje, kjer je v viziji samostojne Slovenije navdihoval številne slovenske romarje, naj ostanejo zvesti veri in narodu. Njegovi govori mladini, predvsem študentom, so bili prava prelomnica v dotedanjih političnih pogledih na obstoj in prihodnost Slovencev. V zgodovino so prešli z nazivom Višarsko slovenstvo. Z vrha Sv. Višarji je namreč slikal svojim študentom in vsem Slovencem njihov polozaj med germanskim, romanskim in slovanskim svetom, in jim dokazoval, da bo Slovenija zmogla svoje poslanstvo izpolnjevati samo, če bo prosta vsakega tujega gospostva in samo v svobodni slovenski državi.

...Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Sv. Višarje. [...] To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gopodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu na vzhodu ali na zahodu... (Lambert Ehrlich, poleti 1933).

Ob italijanski zasedbi Ljubljane se je prof. Ehrlich znašel v Belgradu. Tja ga je bil poklical dr. Kulovec, ki ga je očitno nameraval postaviti za svojega naslednika, vendar je bil ubit ob nemškem bombandiranju. Prof. Ehrlich je hotel priti na zahod, kjer bi deloval za samostojno Slovenijo, toda na letalu, s katerim so se odpeljali jugoslovanski ministri, zanj ni bilo prostora.Vrnil se je v Ljubljano, in se ves posvetil delu za svoj narod. Pomagal je ljudem na vseh krajih. Ob represalijah italjanske vojske nad slovenskim prebivalstvom, ki so jih povzročale nenehne akcije partizanov oziroma izzivanja, je sestavil svojo znamenito "Spomenico", in jo predložil italijanski oblasti. V njej je terjal ureditev razmer v zasedeni Ljubljanski pokrajini po načelih mednarodnega prava. (Povojni komunistični režim je na temelju te spomenice, ki pa je nikoli ni objavil, utemeljeval Ehrlichovo "narodno izdajstvo". Šel pa je še dlje! Takoj po vojni je dal grob prof. Ehrlicha odkopati, in njegove kosti raztresti neznano kje.)

V letih 1941 in 1942 je napisal "Program nove Slovenije", v katerem je Ehrlich preziral germanski narod, ga obtožil genocida in izbrisa slovanskih narodov, med njimi tudi slovenskega. Prav zaradi obrambe naroda je dr. Ehrlich videl Slovenijo v sestavi neodvisnih podonavskih držav Bolgarije, Romunije, Madžarske, Srbije in Hrvaške, ki naj bi se povezale z Češkoslovaško in morda pozneje z demokratično Rusijo. Slovenijo je z vidika njenega geopolitičnega položaja videl kot regulator med neštetimi državami, pri čemer izključuje Avstrijo z Dunajem.
Dr. Lamberta Ehrlicha so zaradi njegovega popolnega odklanjanja OF, boljševiške partije in njihove revolucije ter zavzemanja za samostojno Slovenijo, 26. maja 1942 ustrelili pripadniki VOS-a, na Streliški ulici v Ljubljani. Njegovega pogreba se je udeležilo več 1000 ljudi, leta 2000 pa so na mestu Ehrlichovega groba na lublanskih Žalah postavili spominsko obeležje.

Povzeto iz: www.carantha.net

FELDMARŠAL JOHANN JOSEPH WENZEL GROF RADETZKY VON RADETZ

1766 - 1859
(na vrh)

Nemška izgovorjava njegovega imena lahko zavede, kajti grof Radetzky je izhajal iz Bohemske (na Češkem) aristokracije, rojen je bil leta 1766 v Trebnici. Zgodaj je izgubil starše in je bil poslan v Prago, kjer so njegovi sorodniki skrbeli zanj. Kasneje je nadaljeval z študijem na brnski akademiji in na Dunaju. Njegovo najljubše čtivo so bile biografije slavnih generalov in poveljnikov, zato ni presenetljivo, da je pri 18-ih vstopil v vojsko. Postal je slaven in leta 1787 je že imel cil poročnika.

Bitk proti sovražnikom Avstrije ni bilo videti konca in Radetzky je imel veliko priložnosti za izkazovanje svojega poguma. Leta 1788 je bila borba proti Tukom, leta 1794 proti Francozom blizu Mainza ter leta 1796 proti Italiji, dokler ni leta 1797 prišlo do premirja. Leto kasneje se je poročil v Gorici z grofico Francisko Strassoldo-Grafenberg. Rodilo se mu je 8 otrok; pet sinov in tri hčere. Preko svoje družine je postal tesno povezan z notranjo Avstrijo (starodavna Karantanija), najbolj z regijo, ki je sestavljala provinco Gorice. Pravzaprav je imel zelo rad dežele, ki sestavljajo današnjo Slovenijo.

Okoli leta 1800 so znova izbruhnile bitke s Francijo z Napoleonom na čelu. Radetzky se je zopet izkazal v teh bitkah, tako da ga je leta 1801 cesar počastil z križcem Marije Terezije, tako je prejel najvišji vojaški red. Vendar je Napoleon okupiral notranjo Avstrijo (razen Štajerske) in vzpostavil slovenski teritorij, tako imenovane Ilirske province z svojim centrom v Lublani.

Kasneje je grof Radetzky zopet postal pomemben v bitkah proti Napoleonovim vojakom. Najpomembnejše so bile pri Wagramu leta 1809, blizu Kulma in Leipziga leta 1813. Zadnja je najbolj znana kot Borba narodov, ker so štiri sile nastopile proti Napoleonu: Avstrija, Prusija, Rusija in Švedska. Vrhovni poveljnik je bil Karl Philipp princ Schwarzenberga. Cesar ga je odlikoval z velikim križcem Marije Terezije. Potem je vprašal: »Kje je Radetzky?«, ki je bil ravno takrat imenovan za generala in poveljnika Schwarzenbergovega štaba. V bitki je Radetzky izgubil dva konja in je dobil poškodbe med bojem. Radetzkega so poklicali naj pristopi in princ Schwarzenberg mu je na uniformo pripel še eno medaljo, poveljniški križec Marije Terezije, ki je bil nekoč dodeljen slavnemu generalu Laudonu, prejšnjemu lastniku tega istega križca. Potem je cesar Radetzkega odlikoval Leopoldovim redom, car Aleksander I pa ga je odlikoval z vojaškim redom sv. Jurija tretje stopnje, prav tako pa je zaradi svojega dobrega vodenja v prejšnjih bitkah prejel red sv. Ane prve stopnje.

Za tem je prišel čas miru tudi za Radetzkega. Svoje življenje je posvetil družini. Vendar so leta 1830 zopet izbruhnili boji, tokrat na italijanskem teritoriju, kar je potrebovalo njegovo pozornost in mu prineslo slavo. Leta 1836 ga je cesar Ferdinand imenoval na položaj feldmaršala, leta 1838 je bil odlikovan z redom zlate krone. Leta 1839 ga je papež odlikoval z velikim križcem papeškega reda sv. Jurija. Ruski car ga je nagradil z redom sv. Andreja prve stopnje in leta 1846 z diamantnim redom sv. Andreja… Skupaj je Radetzky prejel 42 redov in odlikovanj.

Leta 1848 je Lombardiji in Benetkah, avstrijskih provincah na italijanskem teritoriju, izbruhnil upor. Bile so tudi invazije čet Alberta Savojskega, kralja Piedmonta in Sardinije, s podporo Francije. Dunaj je bil prisiljen se vmešati s svojo vojsko pod poveljstvom Radetzkega. Kljub temu, da je bil star že 82 let, je premagal italijanske čete v bitkah pri sv. Luizi blizu Verone leta 1848 in leta 1849 v bitkah Vicenza, Mortara ter Novara, kasneje je zavzel Milano. Cesar ga je odlikoval z največjim avstrijskim odlikovanjem, redom zlate rune. Slavni skladatelj Johann Strauß, kralj valčka, je skomponiral »Radetzky-Marsch zu Ehren des großen Feldherrn« (Radetzky marš v čast velikemu generalu).Grof Radetzky je postal živa legenda.

V bojih v Italiji je bil udeležen tudi slavni 17. regiment Kranjske, poimenovan Slovenski regiment. Očitno je, da so slovenski vojaki imeli radi Radetzkega kot »slovanskega« generala, zato so mu bili povsem predani. Cenil je njihov pogum ter njihov poetični karakter, ker nobeni ostali vojaki niso znali peti tako kot oni. Znano je, da je Radetzky snel svoj klobuk, ko je na konju šel mimo slovenskega regimenta. Mestna občina Lublana, ga je proglasila za »častnega mešcana« in ga povabila, da bi preživel svoja zadnja leta v tem mestu.

Leta 1857 je Radetzky zaprosil cesarja da ga razreši s položaja vrhovnega poveljnika avstrijskih čet. Cesar mu je ponudil enega od svojih gradov za svojo rezidenco. Izbral je grad Tivoli v Lublani. Toda v starosti so mu bili dnevi šteti. Konec leta 1858 je postal zelo slaboten in bolan in 3. januarja, 1859 je v Milanu umrl. Njegovo truplo je bilo prepeljano na Dunaj in maši zadušnici v katedrali sv. Štefana, je bilo njegovo truplo prepeljano v Wetzdorf, kjer je bil na gradu pokopan.

Leta 1860 je bil v Lublani postavljen spomenik v njegovo čast, v osrednjem parku Zvezda, izdelal ga je Fernkorn. Ob koncu 1. svetovne vojne, ko je mesto postalo del novo osnovane Jugoslavije, je bil spomenik odstranjen.Toda Radetzkega so se ljudje spominjali še zelo dolgo časa vse do druge svetovne vojne. Po tem, je bil dokončno zatajen s strani totalitarističnega komunističnega in jugoslovanskega režima.

Dr. Jožko Šavli

Dr. RONALD ŠEGA

Astronavt

(na vrh)

Dr. Šega (Sega) M. Ronald rojen v Clevelandu 4.12.1952, generalmajor, vesoljec Nase. Njegov oče John Šega ima prednike v Loškem potoku, ki jih je Ronald nekajkrat že obiskal. Poročen je z dr. Bonnie J. Dunbar.

Po končani srednji šoli 1970 v mestu Macedonia, Ohio, je na letalski vojaški akademiji 1974 dobil čin poročnika in obenem diplomiral iz matematike in fizike, nato pa je opravil magisterij matematike (1975) in na univerzi v Koloradu doktoriral iz elektronike (1982). Hkrati je postal tudi član številnih civilnih in vojaškoznanstvenih združenj. Postal je tudi častni doktor znanosti na univerzi Clarckson.

Pridobil si je tudi posebne vešcine. Tako je po končani letalski vojaški akademiji opravil izpit za pilota – inštruktorja (1974) in je to dolžnost opravljal vse do 1979. Med leti 1979-1982 je bil profesor fizike na letalski vojaški akademiji, po opravljenem doktoratu pa je postal univerzitetni profesor v Koloradu Springsu in raziskovalec vesoljske tehnologije. Potem je bil postavljen za direktorja laserske in vesoljske tehnologije pri letalski vojaški akademiji. Bil je tudi direktor posebnega vesoljskega vakumskega centra. Sodeloval je pri konstrukciji satelita WSF in objavil okrog 100 znanstvenih razprav. Opravil je okrog 4000 ur letalskih poletov. Leta 2001 je bil povišan v čin generalmajorja vojnega letalstva.

Po izboru Nase je januarja 1990 postal vesoljec in julija 1991 dosegel naziv vesoljec – specialist za vesoljsko plovilo Shuttle. Od novembra 1994 do marca 1995 je dr. Šega postal direktor centra Nase v ruskem vesoljskem središcu, kjer so skupaj z ruskimi vesoljci pripravljali skupen polet in združitev z rusko vesoljsko postajo MIR. Polet se je zacel 3.2.1994 in je trajal osem dni. Dr. Šega je bil glavni »letalski inženir« in je opravil številne znanstvene poizkuse. Drugič je poletel v vesolje februarja 1995, pa je bila v Delu 4.2.1995 objavljena novica pod naslovom "Discovery na zgodovinskem poletu". Marca 1996 je že tretjič obiskal vesolje, kjer je preživel skupaj 199 ur.

Domovino svojih prednikov je prvič obiskal 1994. Takoj nato se je odpravil v Rusijo, kjer je koordiniral priprave za skupni ameriško-ruski polet na rusko orbitalno znanstveno postajo MIR.
Decembra 1996 je dr. Šega že drugič obiskal Slovenijo, sorodnike po očetu, obenem pa je na Inštitutu Jožef Štefan vodil seminar o industrijskih raziskavah s pomočjo satelita Wake Shield Facility (WSF). Pri njegovi zasnovi je tudi sam sodeloval. Predaval je tudi o svojem drugem poletu v vesolje, ko je z vesoljskim plovilom Atlantis 24. marca 1996 pristal na ruski vesoljski postaji MIR.

Vzeto iz knjige Marijana F. Kranjca: Slovenska vojaška inteligenca; Grosuplje, 2005