DOMOVINA (narodna)

Žalost mene, premaguje
ker zapustil bom svoj dom
šel bom daleč v kraje tuje
več nazaj, prišel ne bom

Domovina, domovina
zbogom, zbogom zadnji krat
bog ve k'tera, bo ravnina
grob dajala, mi enkrat.

Starši ostanite zdravi
spomnite, se kaj na mé
saj na vas, bo tu v daljavi
moje mislilo srce

Domovina, domovina...

Zvezde, ki ste mi bleščale
ko sem srečen vasoval
ve me boste spremljevale
ko v tujini bom samval.

Domovina, domovina...

SOLZE SLOVENCOVE
(S. Jenko)

V zlatih črkah v zgodovini
se beró narodov čini
pa med njimi moga ni,
oh, od njega glas molči

Drugi na vojsko krvavo
za domačo grejo slavo
naš junak na boj hiti,
pa ne ve, čemu toči kri

GOSPA SVETA

Gospa sveta...
Na prostranem polju tvojem
Rod naš dvigal je zastavo
Zaprisegal kralje svoje
Ustanavljal sveto pravo
Gospa sveta…

Gospa sveta…
Dom nekdanjih vojvod naših
Vse krog tebe zdaj je tuje
Divne griče, krasne dole
Tujec kruti gospoduje
Gospa sveta….

Gospa sveta…
Mar li rod ki tu prebiva
Res trpel boš to krivico
Ne nikdar! On bo s pogumom
Sam si poiskal pravico!
Gospa sveta

Gospa sveta…
Ali s pravdo ali z mečem
Tega narod naš ne vpraša
On zahteva, hoče k cilju
Zopet mora biti naša
Gospa sveta!!

Manica Komanova, 1921

ODLIKOVANJE
(Simon Gregorčič)

Vihar je bojni grozni utihnil
Hura, dobljena zmaga je
A mnog junak svoj duh izdihnil
Pod mahljaji sovraga je

Pač bil se vsak kot lev je
Kdor živ kdor mrtev tu je zdaj
Otet, utrjen stol kraljev je
Otet je doma krasni raj

In zbere vse na bojnem polji
Borilce hrabre gospodar
Njim, ki junaki so najbolji
Svetinje zlate daje v dar

Pripel že vrsti je vojakov
Vladar poguma častni znak
»Čemu pa znamenja junakov
Ti braniš borcev se prvak?«

»Nevreden nisem pač odlike
A dosti vrednejših poznam
To znamenje časti in dike
Dovoli, kralj, da tistim dam.

Primigne kralj, junak pa stopi
Kjer mož pri možu v krvi spi
Najbližjemu v mrličev tropi
Pripne na prsi znak časti

»Kar meč, kar strel jih je pomoril
V tem enem sem odlikoval
Teh slednji manj kot jaz ni storil
Več kot mi vsi je žrtvoval

Spoštljivo kralj glavo odkrije
Z njim vrste vse se odkrijo
Oko junakom solze lije
Po mrtvih bratih jim teko.

NAŠA ZEMLJA
(Alojz Gradnik)

Jaz sem kohorte rimske tu že zrla
Od divjih hunov sem bila teptana
Krdela Obrov, Gotov Markomana
In Langobardov so čez mene drla.

Uničevala me je, ni me strla
Sekira lakomnega Benečana
Ne bič, ne meč, ne križi Habsburžana
Vsem, vsem samo grobove sem odprla

Vsi so bili za mene samo hrana
Da sem dojila vas, ki razorana
Sem pila morje vaših solz in znoja

Da vam bom dom in da vam bom ognjišče
In da prostrana bodo polja moja
Sovragom vašim vsem pokopališče!

NA GORIŠKEM GRADU
1914
(Alojz Gradnik)

Si, Ivan Gradnik, mojih dedov ded?
Je tvoja kri, ki v mojih žilah pluje?
Je tvoja Bol, ki v mojem srcu kljuje?
In solza ta, je tvoje boli sled?

Na Brda gledam in na kraški svet
V vipavsko stran in tja, kjer Krn vzdiguje
Svoj vrh v oblake in teman kljubuje
Ko pali sonce ga in kuje led.

Glej od morja in do zibeli Soče
Še vedno narod naš pod jarmom stoče
Komaj da ve za silo svojih pleč

Česa se bojiš o ded? O, ne nikoli!
Če srce moje čuti tvoje boli,
Naj tudi tilnik čuti rajši meč!

BRDA
(Alojz Gradnik)

Še naša tu glasi se govorica
Še svojemu so rodu srca verna
Še citajo tu pesmi se Prešerna
Še nada je v bolesti pomočnica!

Še so ponosna mračno resna lica
In še je žalost v srcu neizmerna
Ko kraj Podgore, Pevme in kraj Mirna
Se v noči zablešči Gorica.

Bo še živela naša tu beseda?
Bo še med brati sladkomila vez?
Ne bo nikoli bratu brat krvnik?

Srce vprašuje, trepeta in gleda
Na tri strani, tam že odprt je jez
Koprivno, Rutarji in tam Ločnik.

POSLEDNJE PISMO IVANA GRADNIKA
(Alojz Gradnik)

V gorici sem, na Gradu. V temni kleti
Ležim v okovih na kamnitih tleh
Naznanili so mi, da v dveh
Dveh kratkih dneh bom moral že umreti.

Ne joči za mano, saj živeti
Še stokrat večja muka je v teh dneh
Ko v tujcev zemlje lačnih si očeh
Črv le, ki ga je treba streti

O lažje bi umrl, če bi ne bilo
Spomina nate, ki si luč edina
Sijala v mojega življenja noči

Da to ti pišem, sem si vrezal žilo
Zdaj vem: Največja slast je bolečina
Ko srčna kri za drugega se toči!

STOJI STOJI TAM BELI GRAD
(Narodna o generalu Laudonu)

Oj stoji, stoji Beli grad!
Za gradom teče rdeča kri,
Za gradom teče rdeča kri,
De b' gnala mlinske kamne tri.

Tam Laudon vojvoda stoji,
Kervavi meč v rokah derži.
On hoče met Beli grad
In turško vojsko pokončat.

Cesarske puške pokajo -
Se turške gospe jokajo,
Cesarski bombe mečejo -
Se Turki z grada vlečejo.

Glej, tok mogočen Laudon je
Premagal vse sovražnike;
In dokler Beli grad stoji,
Naj slavo Laudonu slovi!