Anton Trstenjak v Prekmurju

Bitka pri Kokovem (Kralj Matjaž)

Bitka pri Monoštru (1664)

Auerspergi

Deželna bramba na Slovenskem

Slovenske meščanske garde

Kranjski junaki iz Anfe

O bojih med krščanskimi in poganskimi Slovenci v 8. stoletju

Bitka pri Frigidu (reki Vipavi)

Tržaško vprašanje

ANTON TRSTENJAK V ŠTEHVANOVCIH

(na vrh)

Konec 19. stoletja je zavest o slovenskem etničnem ozemlju bolj kot kdaj koli prej prispevala k uresničevanju nacionalnih zahtev in ciljev slovenske intelektualne družbe. Mnogi politiki in književniki so se kmalu zavedli, da pri narodnostnih zahtevah ne gre spregledati skrajnega vzhodnega dela etničnega ozemlja – Prekmurja – kjer je v drugi polovici 19. stoletja živelo blizu 70 000 Slovencev.
Na kulturno in politično zatiranje le-teh je širšo javnost med prvimi opozoril Božidar Raič, ki je v svojem govoru v Dravskem Središču 25. septembra 1881 izjavil, da so »Prekmurci zelena svržica slovenske lipe in spadajo po svojem jeziku, slovstvu h nam, Slovencem, k domovini Slovenski.« Nedvomno pa so levji delež prispevali mnogi dopisi v osrednjem slovenskem časopisju. Tudi pisatelj urednik in gledališki organizator Anton Trstenjak (1853-1917) je bil eden tistih, ki so v času vseslovenskega gibanja potovali na Ogrsko. V slabem mesecu dni je prepotoval celotno Slovensko krajino oz. Prekmurje (od Murske sobote do skrajnega roba-današnjega Porabja), svoje, velikokrat razočarajoče vtise pa je strnil v rokopisu, ki mu je dal naslov Narodopisna in knjižna črtica, spisana v 9. poglavjih. Da je šlo v primeru slovenske sredine in njenega poznavanja narodnostno-političnih razmer zahodne Ogrske za bolj ali manj uveljavljeno ignoranco, izpričuje ravno Trstenjakov zapis, ki je nastal ob njegovem obisku Števanovcev (danes Apatisvanfalva) leta 1883. Velik vtis je nanj naredilo srečanje z domačini v vaški krčmi: »Veselilo jih je, to sem videl, da je prišel in prisedel k njih mizi gospod, ker posvetnega gospoda niso še imeli v svoji sredini. Niso se mogli načuditi, da sem gospod in vendar čisti Sloven, kakor je rekla vrla gospodinja. Gospoda, katero vsi poznajo, ne govori slovenski. Pripovedovati sem jim moral mnogo. Niso se menili za godce, dekleta in ples, poslušali so raje tujca. Zanimali so se zame, a jaz sem jim govoril blizu takole: Glejte prijatelji, prigoda nas je danes združila. Hotel sem videti vas in vašo deželo in prišel sem k vam. Doma sem s Štajerskega, tam pri Ljutomeru, a živim v deželi, katera je dalje od Štajerskega, tam na Kranjskem. »To pa že vemo«, se je oglasil eden od gostov, »odtod prihajajo k nam kranjski rešetarji, kateri nam pripovedujejo, kako se tam živi.«
Do leta 1918, ko je večina Prekmurcev šele prvič slišala, da obstajajo tudi druge slovenske dežele, je bilo srečanje naključnih posameznikov s Trstenjakom svojevrstno doživetje. Ne preseneča, da so domačini prvič slišali za Lublano: » Tako, prijatelji pravim dalje, tam jaz živim in tam žive sami Slovenje, kateri govore tako, kakor vi, seveda nekoliko drugače. Mi smo Slovenje ali Slovenci. Lublana pa je tisto mesto, v katerem jaz živim. Bela Lublana, tako pravimo, je srce vseh Slovencev. Kje pa je Lublana, ali veste to? Molčali so nihče ni vedel. Štefanovski župan Fran Kosar je tudi bil v krčmi, a tudi on ni vedel, kje je to, samo se je čudil da je slovenski orsag (slovenska zemlja) tako velik. Toda to ni čudno. Videl sem ucitelje, kateri tudi niso vedeli kje je Lublana. Pokazal sem z roko proti Jadranskemu morju, tja do morja prebivajo naši rojaki, naši Slovenje. Kaj, tako daleč? Tega še niso slišali. Nihče od njih ni bil še tako dalec./../Tako sem jim odpiral oči, da so videli in vedeli, česar poprej niso vedeli.«
Trstenjak je vaščane rotil, da ne sme nihče od njih postati Madžar in, kot so mu samozavestno zatrdili, na to ne biti niti pomislili. Sam župan je potrdil, da v celi fari ni človeka, ki bi se bahal z znanjem madžarščine, obžaloval pa je tudi, da nimajo intelegence, ki bi jih lahko poučevala knjižne slovenščine. Trstenjak je ob koncu zapisa dodal: »Prijatelsko smo se razšli. Zelo vnela se je krčmarjeva žena in je želela, da bi še prišel in jim kaj povedal.« Trstenjak, ki je bil pri svojem delu in kulturnem udejstvovanju izrazito navdahnjen z vseslovensko idejo, je na svoji poti obiskal tudi Sobot, edini večji trg. Ob tem je v svojem zapisu umestno dodal, da ogrski Slovenci nimajo niti enega mesta in da prebivajo edinole po vaseh, kar pa je le pozitivno, saj »nič ni lažje, nego pomadžariti kako mesto. Ako bi ogrski Slovenci res imeli kako mesto, mažarsko uradništvo, trgovstvo in vojaštvo preobrnilo bi čez deset let vse narobe… Prebivajo torej po vaseh, kmečki narod so.«

BITKA PRI KOKOVEM (KRALJ MATJAŽ)

(na vrh)

Do prve velike znane bitke slovenskih upornih kmetov je prišlo 26. julija 1478 pri Kokovem pri Vratih ob Ziljci. Spričo skromnih pričevanj si je o bitki moč ustvariti le zelo skopo podobo, vendar je bila taktika za katero se je odločila slovenska kmečka vojska, izvirna in edina možna.
Kmalu po turškem napadu na Koroško leta 1473 so slovenski koroški kmetje začeli organizirati svojo vojsko, z grenkim spoznanjem da se bodo pred Turki morali braniti sami, saj se ob nevarnostih gospoda poskrije v gradove, kmete pa prepusti napadalcem. Kmetje so začeli kupovati orožje in se organizirali, z rastjo njihove vojaške moči, pa je rasla tudi želja po obračunu z graščakom. Prehitel pa jih je prihod velike turške vojske. Znano je, da je kmečko vojsko vodil kmet po imenu Matjaž, ki je skupaj z ostalimi poveljniki slovenske vojske ocenil, da lahko Turkom zaprejo pot na Koroško in so jim odšli naproti. Kmečka vojska je štela okoli 3000 mož, in bi se po tedanji taktiki z sovražnikom bojevala v bitki na dovolj veliki ravnini, za kar pa je potrebno uspešno manevriranje. Poveljniki slovenske kmečke vojske so poznali zmožnosti svoje vojske, zato so za kraj napada izbrali ozko dolino, kjer bodo Turkom zaprli pot, tako da bo ozka dolina zmanjšala številčno prednost turške vojske, kar je bilo taktično gledano, veliko boljše. Dan pred turškim napadom pa so do kmečke vojske prišla opozorila da je Turkov ko listja in trave, ter da pred njimi ni rešitve. Ni znano, ali so te podatke prinesli begunci, ali so jih podtaknili Turki sami, toda učinek je bil porazen. V temno noč se je zgubilo 2400 kmetov, ostalo je samo 400 najbolj trdnih, tem pa se je pridružilo še 70 rudarjev in 130 kmetov. Opis bitke zelo spominja na izročilo Termopil, vendar se je bitka pri Kokovem verjetno zares odvijala tako. Kmetje so turško vojsko pričakali v ozkem delu doline. Prvi in verjetno še kak turški napad so junaško odbili, potem pa naj bi izdajalec pripeljal Turke kmetom za hrbet. Tako je bila kmečka vojska obkoljena in kmalu premagana. V boju so padli vsi kmetje. Nato so Turki vdrli na Koroško ter tri tedne ropali in morili. Takrat je nastala legenda o kralju Matjažu in njegovi vojski. Preostali kmetje niso mogli verjeti, da so padli vsi kmetje in mladeniči. Oprijeli so se upanja, da je vsa ta vojska še vedno nekje; sprejela, obvarovala, in skrila jo je gora. Kralj Matjaž in njegovi vojaki spe v gori, in ko se bo njegova brada devetkrat ovila okoli kamnite mize, se zbudil in bo prišel z vojsko odrešit Slovence. Prvi je o kralju Matjažu pisal Marcantonio Nicoletti v drugi polovici 16. stoletja, ki je izvor legende pripisal madžarskemu kralju Matiju Korvinu, kar pa so kasneje po njem zmotno povzeli tudi drugi pisci.

Po: Janez J. Švajncer; Vojna zgodovina

BITKA PRI MONOŠTRU 1664

(na vrh)

V času vladanja cesarja Leopolda I. je v Avstriji prišlo do spopada med Avstrijci in Turki, ki so imeli dotedaj še vedno zaseden ves osrednji del Ogrske. V marcu leta 1663 se je v Belgradu zbrala turška vojska, ki je štela 120000 mož, z namenom da si osvoji še ostalo Ogrsko in zlasti Notranjo Avstrijo,oz, slovenske dežele.V maju leta 1664 so Turki prekoračili Dravo in Muro in ob Rabi skušali vdreti na Štajersko. Turke pa so pri Monoštru prestregle avstrijske čete pod poveljstvom generala Raimonda Montecuccolia, okrepljene z nemškimi in francoskimi silami. Vnela se je bitka, v kateri so bili Turki strahovito poraženi. Več tisoč jih je utonilo v Rabi, ki je zaradi močnega deževja v gorah nenadoma krepko narasla, in okoli 10000 jih je obležalo na bojnem polju.V bitki se je še posebej odlikovalo štajersko in kranjsko plemstvo, ki je pripomoglo h rešitvi notranje Avstrije in preostale krščanske Evrope.

Valvasor v boju zoper Turke

Po porazu v bitki pri Monoštru so bili Turki prisiljeni skleniti mir za prihajajoče obdobje 20ih let. Ta čas pa so Turki zahrbtno izkoristili za snovanje novega napada na Avstrijo. To je sprevidel cesar Leopold I in sklenil zavezništvo s poljskim kraljem Janom III Sobieskim. Že ob koncu leta 1683 so Turki skušali vdreti v Notranjo Avstrijo, ki pa je bila dobro pripravljena na napad, zaradi česar so Turki svoje sile usmerili naravnost na Dunaj in pričeli z obleganjem. Zavzetje mesta pa je imelo za Turke večji političen kot strateški pomen. Obramba Dunaja je bila prešibka, da bi vzdržala dalj časa, čeprav so prihajale pomoči iz Bavarske in Saške. Ko je že kazalo da mesto ne bo več vzdržalo, se pojavi poljski kralj Jan Sobieski s svojo vojsko in reši avstrijsko prestolnico iz turškega obroča.Turški oddelki so se komaj še utegnili rešiti z begom proti Ogrski, avstrijska vojska pa je prešla v protinapad ter branila svojo vzhodno mejo cesarstva. V bitkah je prisostvoval tudi Slovenec Janez Vajkard Valvasor, ki je kot stotnik v »notranji četrti« kranjskih deželnih stanov tedaj popeljal 400 Kranjcev pod vihrajočima zastavama (rumeno in modro) ob ropotanju bobnov, na štajersko ogrsko mejo v boj zoper Turke in Bathyjanijeve upornike. Slovenski vojaki so v bojih domnevno nosili svoja kmečka oblačila, njihovi častniki na konjih pa plemiško nošo in oklepe, kar je lepo izpričano tudi na Valvasorjevi podobi.
Janez Vajkard Valvasor se v slovensko zgodovino ni zapisal le kot odličen zgodovinopisec, kronist in zbiralec, temveč prav tako kot izredno srčen vojak, ki je v bitkah proslavil svoje slovensko ime.

Po: - Jožko Šavli; Podoba evropskega naroda
- Sergej Vrišer; Uniforme v zgodovini

AUERSPERGI

(na vrh)

Rodbina Auersperg, po svojem izvornem gradu bolj znana pod imenom Turjaški spada med najstarejše in najpomembnejše plemiške rodbine na Slovenskem. Njeni člani so stoletja sooblikovali politično, družbeno in kulturno podobo prostora in časa v katerem so živeli. Boji s Turki, podpora slovenskemu protestantizmu, Knežji dvorec v Lublani, visoka politika na dunajskem dvoru, pesnik Anastasius Grün… Vse to pa tudi številne druge resnične zgodbe in legende so zgodovino turjaške rodbine povezale v privlačno zgodbo, ki na trenutke spominja na napet zgodovinski roman. Auerspergi in plemstvo na Slovenskem so desetletja ostajali v pozabi, zdaj pa se njihova pisana zgodovina odkriva na novo…

V Šentvidu na Koroškem, takratnem mestu vojvodine Koroške, je bila 3. maja 1162 izdana listina. Z njo je vojvoda Herman Spanheimski za 80 mark cerkvi v Krki odstopil grad Hohenwart z vsemi pritiklinami. Pri tem pravnem dejanju je, kot je bilo tedaj, prisostvovalo več uglednih plemičev, ki so s svojo prisotnostjo jamčili za verodostojnost samega dejanja. Marsikdo poreče, listina pač, kot mnoge druge. Toda za zgodovino slovenskega prostora ima ta listina prav poseben pomen. Med navedenimi plemiškimi pričami prvič zasledimo ime, ki je kasneje postalo eno najznamenitejših na Slovenskem oz. kar v celotni habsburški monarhiji – Auersperg. Engelberus de Ursberch se pojavi v eminentni družbi grofa Ulrika Vovbrškega in Rudolfa Albeškega, vsi pa imajo oznako liberi, torej svobodnjaki oz. svobodni gospodje.

KDAJ IN KAKO SO PRVI AUERSPERGI PRIŠLI V DANAŠNJI SLOVENSKI PROSTOR

To ostaja zaradi pomanjkanja virov nekoliko nejasno. Z veliko gotovostjo pa lahko domnevamo, da je njihova prvotna domovina Bavarska oz. Švabska, od koder naj bi v 12. ali celo 11. stoletju prišli na Kranjsko tako kot mnoge druge svobodne plemiške družine, ki jih je privabila zemlja in z njo povezana možnost bogatenja. V svoji novi domovini so zgradili grad, ki je danes poznan kot Stari ali Spodnji Turjak, o njem pričajo le še z mahom porasle ruševine na grajskem griču. Ker pa se je rodbina v srednjem veku zelo razvejila, je grajsko poslopje kmalu postalo pretesno. Zato so v drugi polovici 13. stoletja zgradili nov grad; ta stoji še danes in po večdesetletnem propadanju znova pridobiva nekdanjo podobo.
Auerspergi so sredi 13. stoletja iz še vedno ne povsem pojasnjenih razlogov izgubili svoj svobodni status. Postali so nesvobodni ministeriali, s tem pa zdrsnili po plemiški hiearhični lestvici. Toda družina je pokazala veliko sposobnost prilagajanja in pragmatizma in si je v sporih za oblast vedno znala izbrati pravo stran. Tako je počasi pridobivala vedno več ozemlja, s tem pa tudi moči in ugleda.

Prav 16. stoletje je obdobje njihovega najbolj intenzivnega delovanja. Razmah literature, ki jo je narekovala iznajdba tiska, novi reformni tokovi v Cerkvi in grozeča turška nevarnost so bila področja, ki so jih Auerspergi najvidneje zaznamovali.

Eden najbolj znamenitih Turjaških tistega časa je bil vsekakor Herbard, ki je v zgodovini poznan pod zaporedno številko VIII. Herbard je bil goreč privrženec Luthrovih naukov in je močno podpiral delovanje slovenskih protestantskih izobražencev. Pod njegovim okriljem, še bolj pa ob podpori njegovega sina Krištofa je nastal prvi prevod Biblije v slovenski jezik. Veliko bolj kot po svojem kulturnem delovanju pa je Herbard poznan po svojih vojaških spretnostih, ki jih je izkazoval predvsem v bojih proti Turkom v Vojni krajini. V eni izmed bitk je 22. septembra izgubil življenje. Njegovo glavo in glavo njegovega sorodnika Friderika Višnjegorskega so Turki odpeljali v Istanbul in ju za veliko vsoto denarja prodali Herbardovim sorodnikom. Nagačeni glavi sta bili dolga stoletja glavna atrakcija turjaškega gradu in Herbardovi potomci so ju vse do druge svetovne vojne ponosno razkazovali naključnim obiskovalcem.

Herbard Turjaški

Podobno kot Herbard se je vojaške anale s svojimi zmagami nad turškim polmesecem zapisal njegov sorodnik Andrej Turjaški, sicer doma z gradu Žužemberk. Njegova zmaga pri Sisku 22. junija 1593 je še stoletja navdihovala živelj na Kranjskem. Andrejeva zmaga je dokončno razblinila mit o nepremagljivosti turške vojske in za dežele Notranje Avstrije, kamor so spadale vse slovenske dežele razen Prekmurja, je turška nevarnost dokončno prenehala. Poleg Herbarda in Andreja je še kar nekaj Auerspergov uspešno služilo Marsu in lahko rečemo, da je vojaška obramba slovenskih dežel ena glavnih zaslug slavnih Turjaških.

PODPORNIKI UMETNOSTI

Auerspergi pa niso sloveli le kot dobri vojskovodje, temveč tudi kot podporniki umetnosti. Sredi 17. stoletja, ko so kulturni tokovi zlasti z italijanskega zahoda dosegli tudi sicer nekoliko zaspano Kranjsko, je začel takratni deželni glavar Volf Engelbert grof Auersperg gradnjo ene najlepših baročnih palač v Lublani. Stavba, ki je bila kasneje znana pod imenom Knežji dvorec, je postala središče kulturnega dogajanja v Lublani. V njej so prirejali italijanske opere in nemške gledališke predstave. Zlasti pa je dvorec slovel po svoji bogati knjižnici, eni največjih v bližnji in daljni okolici. Stavbo je leta 1895 močno prizadel lublanski potres, zato so jo podrli, na njenem mestu pa danes stoji Narodna in univerzitetna knjižnica.

Zelo bogato knjižnico je imel sredi 18. stoletja na svojem, danes izginulem gradu Križ pri Komendi tudi grof Anton Jožef Auersperg. Tudi sicer je grad Križ slovel kot eden najlepših gradov; zaradi potratnega življenja Antona Jožefa pa je bil obremenjen s številnimi dolgovi in so ga po njegovi smrti prodali na dražbi. Kupec je bil pokojnikov nečak Alojz Adolf grof Auersperg, ki je prav tako slovel kot podpornik umetnosti, še bolj pa znanosti, saj je bil znan kot zaščitnik naravoslovca Baltazarja Hacqueta. V analih mesta Lublana se je ohranila tudi zanimiva zgodba, ki Alojza Adolfa prikazuje v nekoliko žgečkljivi vlogi. Zaradi njegovega ljubezenskega razmerja z ženo kresijskega glavarja Antona Janeza barona Tauffererja je leta 1759 v Lublani izbruhnil škandal, ki pa ni toliko prizadel zapeljivca Auersperga, temveč prevaranega moža, ki ni znal vzpostaviti reda v domači hiši. Ljudska govorica je neodločnemu rogonoscu privoščila prav poniževalno kazen – javno šibanje po goli zadnjici.

PESNIK ANASTASIUS GRÜN

Iz nekoliko lahkoživega 18. stoletja se preselimo v meščansko spodobno 19. stoletje, v katerem je živel eden najslavnejših članov rodbine. To je bil grof Anton Aleksander Auersperg, kot pesnik poznan pod psevdonimom Anastasius Grün. Znano je, da se je kot najstnik seznanil s Francetom Prešernom in tudi kot odrasel ostal z njim v dobrih odnosih. Ob Prešernovi smrti leta 1849 je celo napisal pesem z naslovom »Nachruf nach Presheren«. Kot svobodnjaški pesnik je v svojih pesmih bičal zlasti okorelo in s cenzuro prežeto vladanje cesarja Franca I. v predmarčni dobi, kasneje pa je kot liberalni politik pogosto prihajal navzkriž s slovenskimi politiki, ker se je zavzemal za prevladujoči vpliv nemščine v kulturi in javnem življenju na Kranjskem. Kljub vsemu pa je Grün pomembno vplival na slovensko kulturo, saj je s svojimi nemškimi prevodi ljudskih pesmi tem utrl pot v nemško literaturo in s tem v svetovno književnost.

VELIKI ZEMLJIŠKI POSESTNIKI

Auerspergi so bili med največjimi zemljiškimi posestniki na nekdanjem Kranjskem. Poleg Turjaka, ki je bil njihova osrednja posest, so bili stoletja lastniki še številnih drugih gospostev, najpomembnejši med njimi so bili Žužemberk, Šrajbarski turn pri Krškem, Mokrice, Križ pri Komedi, Lašprež, Čušperk in Ig. Velik pečat pa so pustili tudi na območju Kocevja, kjer so imeli v lasti prostrane gozdove Kočevskega Roga. Ta posest je spadala k t.i knežji liniji rodbine Auersperg. Ta linija se je osnovala leta 1653, ko je bil grof Janez Vajkard Auersperg kot eden najvplivnejših politikov na dvoru cesarja Ferdinanda III. povzdignjen med kneze Svetega rimskega cesarstva. Njegovi potomci so svoji družini s pametnimi porokami močno povečali posest zlasti na Tirolskem, v Spodnji in Zgornji Avstriji ter na Češkem. Na Kranjskem pa so do druge svetovne vojne gospodarili v Kočevju, Žužemberku in na bližnji Soteski. Zlasti pomembna je bila njihova železarna v Dvoru pri Žužemberku, ki je dajala kruh okoliškemu prebivalstvu, a je bila konec 19. stoletja zaradi ostrih nacionalnih slovensko-nemških odnosov zaprta.
Knežja linija, ki je bila na plemiški hierarhični lestvici višje od preostale rodbine, je lahko tudi posegala po višjih mestih v posvetni in cerkveni sferi. Konec 18. stoletja je iz njenih vrst izšel kardinal Jožef Franc Auersperg, v 19. stoletju pa sta za časa cesarja Franca Jožefa kar dva kneza Auersperga – brata Viljem (Carlos) in Adolf – zasedala mesto ministrskega predsednika. Knezi, ki so nosili tudi naziv kočevskega vojvode, so bili veliki podporniki kočevskih Nemcev, česar se ti še danes s hvaležnostjo spominjajo.
Vse njihovo premoženje je bilo podržavljeno nekateri izmed njih so v vojni vihri izgubili življenje, drugi so se umaknili ali so bili izgnani. Danes v Lublani živi samo še ena potomka te starodavne rodbine, dr. Marija Auersperg, mednarodno priznana onkologinja. Večina preostalih Auerspergov živi v Avstriji, najdemo pa jih tudi v številnih drugih državah v Evropi in Severni ter Južni Ameriki.

Po: Miha Preinfalk, revija GEA; januar 2007

DEŽELNA BRAMBA NA SLOVENSKEM

(na vrh)

Zametki črne vojske

Že od začetkov vdiranja Turkov na Slovensko, so se tod pojavili zametki nekakšnih samostojnih, četudi graščaku podrejenih formacij, ki jih je sestavljalo povečini preprosto kmečko prebivalstvo. Namen teh enot je bil zgolj obramba pred prihajajočimi Turki, z povečini preprostim orožjem oz. bolje rečeno z kmečkim orodjem. Delovanje enot črne vojske je bilo razširjeno povsod po slovenskih deželah, z namenom braniti svoja slovenska tla. Benečani so na svojem ozemlju slovensko deželno vojsko imenovali »černida«, viri pa črno vojsko omenjajo že davnega 1349 leta.

Suličar v černidi. Tako so Benečani na svojem ozemlju imenovali slovensko deželno brambo (črno vojsko). Na območju Kopra ji je poveljeval "capitaneus Sclavorum" (slovenski kapitan).

Slovenska deželna bramba pod Avstrijo

V Avstriji je po drugem prihodu Francozov dozorevalo spoznanje, da potrebujejo prožnejšo reformirano in tudi večjo armado, ker pa so bile zmogljivosti redne vojske manjše od potreb, je slednje tudi botrovalo h nastanku deželne brambe. Deželna bramba je bila ustanovljena leta 1808, pod vodstvom nadvojvode Janeza. Brambovci so bili ljudska vojska, nabirali pa so jih po okrožjih notranjeavstrijskih dežel, pozivom pa so se morali odzvati vsi, ki jih cesarski razglas ni izrecno izzvzel. Povečini je so med brambovci prevladovali dninarji, hlapci, trgovski pomočniki.
Kaže, da so si od vsega začetka zamislili da bi ljudska vojska nosila svojo praznično nošo, se pravi obleko, ki bi jo bolj ali manj vsakdo premogel, saj bi to nedvomno zmanjšalo izdatke za brambovske formacije. Da bi kar najhitreje prišli do osnutkov za brambovske kroje, so po kresijah zbirali predloge za uniforme. Tako se je na mariborski kresiji znašla ohranjena risba , ki prikazuje, kako bi bilo slovenjegoriško kmečko nošo na preprost način predelati v vojaški frak, širokokrajni kmečki klobuk pa v nekak dvorogelnik s štajersko kokardo.Do uresničenja teh skic sicer ni prišlo, ker so predpisi določili naj brambovska pehota nosi zelene suknjiče in železnosive hlače.Klobuki naj imajo zavihan krajecm našitki na suknjičih pa naj bodo v deželnih barvah: višnjevi za Kranjce, beli za Štajerce, rdeči za Koroščce in Tržačane. Oficirji brambe so nosili dvorogelnike in so bili nasploh precej izenačeni z rednim vojaštvom.
Znaten del deželne brambe pa je sestavljala črna vojska. Ta je bila oblečena v kmečko nošo z dokolenskim suknjičem tako imenovanem »roquelorjem«, debelimi volnenimi nogavicami, težkimi kmečkimi čevlji in klobukom s petelinjo perjanico. Spomin na slovenske brambovce se je ohranil tudi v pesmih, kar je neprecenljivega zgodovinskega pomena. Brambovska vojska je imela predvsem stražarsko vlogo, znano pa je dejstvo da so se kranjski, štajerski in primorski bataljoni kar nekajkrat zares udarili z v deželo vdirjajočimi Francozi.

Po: Sergej Vrišer; Uniforme v zgodovini

SLOVENSKE MEŠČANSKE GARDE 18. STOLETJA

(na vrh)

Razmah meščanskih gard

Ob koncu 18 stoletja so se po avstrijski monarhiji v mestih močno razširile organizacije v obliki meščanskih straž in korpusov, ki so bile tudi sicer sorodne vojaškim, njihova zgodovina pa sega ponekod celo v 12. in 13. stoletje.
Najpomembnejša naloga korpusov je bila vzdrževanje reda in miru v domačem kraju, v vojnem času pa opravljanje garnizijskih in stražarskih služb namesto vojaštva. Na Slovenskem je s takimi meščanskimi enotami prednjačila Lublana. Meščanski kompaniji so predpisi v tistem času dovoljevali precej vojaški videz. Barve jopičev naj bi bile domnevno bele, podobno kot pri sočasni gardi v Gradcu in drugih krajih, četudi so se garde oblačile na različne načine. V Št. Vidu je garda mestnih trabantov leta 1715 nastopila pred cesarjem Karlom VI. v črnih suknjičih in hlačah, rdečih telovnikih, s trirogelniki, meči in partizanami.

Lublanska meščanska garda

V devetdesetih letih 18.stoletja sta se v Lublani pojavili kar dve meščanski formaciji in sicer pehotni in lovski korpus. Prvi je nosil uniforme modre barve, z rdečimi našitki, rdečimi telovniki, trirogelniki, prostaki so imeli gamaše, oficirji škornje in po vojaških oficirskih predpisih tudi svilene ešarpe in palice. Korpus je bil oborožena enota, višje čine so zavzemali premožnejši meščani, nižje obrtniki in mali trgovci. Podobna je bila sestava lovskega korpusa, ki je nedvomno nosil zelene suknjiče in se je prav tako kot pehotni korpus zgledoval pri vojaštvu. Pehotni korpus je ob koncu stoletja štel okoli 160 mož, lovski pa okoli 150, obe formaciji pa sta imeli tudi svojo godbo.
Leta 1808 se je pehotni korpus preimenoval v grenadirsko divizijo. Odslej so meščanski grenadirji nastopali v modrih suknjičih z belimi telovniki in belimi hlačami. Omislili so si tudi krznene grenadirske kape, teh pa ni bilo dovolj na voljo. Nekaj so jih dali izdelati v Lublani, za druge pa so se obrnili na vojaško poveljstvo za Kranjsko in Furlanijo, tudi na mariborsko mondurno komisijo. Zaradi potreb za vojaštvo pa so bile zaloge v depojih tako pičle, da se je moral korpus zadovoljiti s tem kar je pač imel.
O lublanskem lovskem korpusu nam dobro priča slika Andreja Herrleina iz leta 1811. Herrlein je bil član lovskega združenja, le to pa je nosilo temno zelene frake in bele hlače, oficirji dvorogelnike, podoficirji in moštvo pa klobuke z zavihanimi krajci, kar je spominjalo na lovce v avstrijski armadi. Pri uniformah se je že poznal francoski modni pridih.
Korpusa sta zamrla leta 1809, ko so Francozi tretjič prišli v naše kraje, korpuse razpustili in jima odvzeli puške in bajonete, ko pa se je vrnila avstrijska oblast pa so ponovno obudili tradicijo meščanskih straž, gard in korpusov. Po priporočilih na Dunaju iz leta 1817 naj bi meščanske garde celo na novo ustanavljali tudi tam, kjer jih do takrat še ni bilo. S stražno funkcijo naj bi bile te formacije v pomoč magistratom in vojaštvu, obenem pa so sodelovale tudi pri različnih slovesnostih. Vendar se je avstrijska notranja politika leta 1826 spet premislila in zavrla nadaljne ustanavljanje teh organizacij.

Meščanske garde drugod

V istem času kot v Lublani so tudi v Mariboru in na Ptuju nastajale podobne uniformirane meščanske enote. Kaže, da je bila posebej priljubljena zelena barva suknjičev, h katerim so sodile bele hlače.
Mariborski meščanski častniki so imeli na klobukih pentlje in cope v štajerskih barvah, tj.zelenobele, ptujski korpus pa je bil konjeniška enota, oblečena po vzorcu "chevauxlegerjev", se pravi lahka konjenica z rdečimi našitki. Viri pripovedujejo, da je bil posebej slikovit nastop leta 1793, ko sta obe gardi z godbo in zastavama v Betnavi pri Mariboru pričakali cesarja Leopolda II., ki je potoval s siciljansko kraljevsko dvojico na Dunaj.

Uniformirane mešcanske enote so delovale kot pomoč vojaštvu prostovoljske kompanije in deželna milica tudi v Gorici in Gradiški.

Po: Sergej Vrišer; Uniforme v zgodovini

KRANJSKI JUNAKI IZ ANFE

(na vrh)

V času meščanske »marčne revolucije« v zahodni in srednji Evropi leta 1848 so se tudi v Italiji pojavile težnje po zedinjenju. Po odstopu kneza Metternicha se je tudi v Milanu vzdignil vsesplošen upor. V tistem času je tedanjim avstrijskim enotam v Italiji poveljeval feldmaršal Radetzky, ki je upor v Milanu sklenil zadušiti samo s »kruto brezobzirnostjo«. Ker pa so bile posadke povsem ločene druga od druge, je Radetzky ukazal umik iz Milana in okolice ter ponovno združitev vseh sil vzhodno od reke Mincijo v bližini Verone in Tirolske. Iz borb z uporniki, ki so divjale med umikanjem, so 28. junija 1848 pisale tudi Lublanske novice:
»V Lublani je bil pretečeno nedeljo Matija (Jožef) Černe, iz Spodnjega Logatca doma, korporal našiga domorodniga regimenta z veliko zlato svetinjo slovesno ovenčan, zato ker se je na Laškim posebno junaško obnašal. Zdaj je k rezervnemu bataljonu prestavljen; zato je prišel v Lublano. Z zlato svetinjo je sklenjeno povrhu še 5 goldinarjev vsak mesec, katere bo do smrti užival - Lejte, kako cesar junaškiga vojaka časte, čeravno je le korporal!«
Korporal (desetnik) Matija Černe je bil poveljnik straže (16 mož 12.stotnije, 17.pešpolka) v že domala razpadajoči trdnjavici na pečini Rocca d’Anfo ob tirolsko-laški meji. Trdnjavica je imela nalogo zapirati pot proti severu v dolini Chieze, kjer teče reka z istim imenom. Tudi do tega odmaknjenega kraja so zadnje dni marca prišli uporni Italijani in od Černeta zahtevali, da jim preda trdnjavo. Če bo to storil, so mu obljubili celo visoko nagrado. Italijani so se pomembnosti te trdnjave dobro zavedali, saj je pomenila odprto pot avstrijski vojski proti severu, na Tirolsko.
»Toda v kranjskem junaku je živa zvestoba Slovencev«, je zapisano o tem dogodku. »Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencev se ne gane.« Rajši umreti, kot prelomiti prisego cesarju, so mislili tudi ostali člani posadke v trdnjavi Anfo. Kljub močnejšemu nasprotniku se je Černe odločil za boj. In res je maloštevilni posadki uspelo vzdržati vse napade, vse do 25.marca, ko so se trdnjavici približale tri stotnije, ki so pregnale napadalce. Nato pa so, po prosti poti, ki jo je branila trdnjava, odšli vsi, s Černetovo desetnijo vred, proti severu in dalje v Verono.
V Veroni so se vojaki lahko odpočili, imeli so tudi čas za pisanje pisem, kakšno pa je bilo njihovo mnenje o laških peripetijah pa nam opisuje naslednje pismo: »Upam še dobiti to, kar sem v Brešiji moral pustiti. Naše umikanje je preračunjeno. Vsi smo silno razkačeni, ker si Lahi upajo celo tam kjer so le kake tri hiše, na cele bataljone in polke streljati, četudi vedo, da nas le malo mož zadostuje, da bi vse pobili in hiše požgali in oropali.«
Tedanji lublanski časnik »Laibacher Zeitung«, namenjen nemško govorečim mešcanom, zastran posadke v Anfi, ni hotel zaostajati za Novicami. Objavil je namreč polkovno povelje izdano v Sv. Luciji na Laškem, ki hvali Černeta in njegove tovariše. Ko je ta lublanski časnik izšel, je začel dr. Anton Rudolf za junake iz Anfe zbirati prispevke in še posebej za desetnika Černeta. Novice pa so se še enkrat oddolžile našim fantom v Italiji z naslednjim prispevkom: »Bog vas živi, srčni bratje! Bog Vas obvari! Ne bom vam potem sile, dasiravno ste v nevarnosti. Četudi kateri pade, nič ni zgubil: Ako je padel domu zvest, je marternik (ponemčena verzija besede “mučenik”) dežele-ovenčan z vencom junaštva in ljubezni do Cesarja in do domovine!«

O BOJIH MED KRŠČANSKIMI IN POGANSKIMI SLOVENCI V 8. STOLETJU

(na vrh)

Začetki širjenja krščanstva na Slovenskem

Zgodaj se je začelo razširjati krščanstvo po naši domovini. Kaj uspešno je napredovalo že v prvem in drugem stoletju, še bolj se je utrdilo v tretjem, v četrtem pa se je moralo poganstvo za vselej umakniti Kristusovi veri. V Ogleju sta že v prvem stoletju po Kristusu sv. Hermagora in sveti Fortunat oznanjevala evangelijski nauk ondotnim prebivalcem, našim prednikom. Iz tega mesta in iz Sirmija se je širilo krščanstvo po Istri, Panoniji in Noriku. Ko je leta 324. rimski cesar Konstantin premagal svojega nasprotnika Licinija je bilo jasno, da se tudi poganstvo ne bo moglo več držati med mejami rimske države. Kristusova vera je sedaj dobila prednost pred vsemi drugimi verami. Kristjanom ni bilo treba več opravljati božje službe v podzemeljskih jamah, temveč v lepih cerkvah, ki so nastajale povečini iz prezidanih ajdovskih templjov.

Po slovenskih deželah se pojavijo mnoge škofije, najstarejše med njimi v Ogleju in Sirmiju. Le te škofije so bile središče pokristjanjevanja avtohtonega ljudstva, ki se je trdno držalo starih običajev, kar potrjujeo nekateri dogodki; V Sisciji (sedanjem Sisku pri izlivu Kolpe v Savo) je vladal škof Kvirin, katerega so zaradi njegove vere utopili pri Sabariji leta 303. Vsidranje krščanstva po Noriku v drugi polovici petega stoletja opisuje Engippius v življenjepisu svojega učitelja sv. Severina. Nadalje poročata Fekonja in Al. Huber, da se je krščanstvo v naših krajih dodobra vsidralo in razvilo. Fekonja pristavlja: »Ako imamo take osvedočevalne dokaze o povsem dovršenem krščanskem življenju daleč na severu, to moremo pač isto in še z boljšim pravom trditi tudi o južnih, ognjiščem krščanstva mnogo bližjih krajih.«

Sto let pozneje, odkar je sv. Severin (umrl l.482) deloval je v Noriku, je bil sad njegovega truda popolnoma uničen po vseh straneh, kjer se nahajajo sledi slovenskega življa v sedmem in osmem stoletju. Opustošene so bile škofije, samostani podrti, duhovniki pregnani, cerkve porušene ter krščanski prebivalci pobiti ali pa kot sužniki zmagovitih Slovencev in Obrov brez vsakega vpliva. Po pokrajinah kjer so takrat stanovali Slovenci, se ni dvesto let več razlegalo cerkveno petje, molitve so utihnile, božja služba se je opustila in nobeden se ni zmenil za nedelje in krščanske prazike.

Spis »Libellus de conversione Bagoariorum et Carantanorum« opisuje ponovno razširjanje krščanske vere ki se je začelo že v času vladanja kneza Boruta. Pojavili so se mnogi upori , zadnji le teh je nastal po Hotimirjevi smrti ter je bil tako silen, da so morali vsi krščanski duhovniki zapustiti deželo. Nekoliko let potem ni bilo med Slovenci nobenega katoliškega mašnika. Treba je bilo da je leta 772. šel bavarski vojvoda Tasillo II. s svojo vojsko katoliškim Slovencem na pomoč ter tako s silo dosegel, da se ni pričeto krščanstvo zatrlo.

Drugi viri iz tistega obdobja poročajo da so bili naši predniki še pozno v osmem stoletju vdani malikovalstvu. Še celo tisti Slovenci, ki so bivali v bližini katoliških Rimljanov in Bavarcev se dolgo časa niso dali krstiti.

Leta 725 so poganski Slovenci napadli Pongau na Solnograškem, tu razrušili cerkev sv. Maksimiljana ter pregnali tamnkajšne menihe.Proti Zahodu so se Slovenci razširili do Innichena, ki leži blizu izvira reke Drave. Tudi tamkajšni Slovenci so do 770. leta vztrajali v svoji stari veri. Vojvoda Tasilo je vsled tega daroval kraj Innichen in bližnjo okolico do slovenske meje opatu Attonu, da bi tu sezidal samostan in spreobrnil »neverne Slovence«.

Ozrimo se še na jugozahodno stran, namreč v Istro, kjer so Slovenci prišli v stik s potomci nekdanjih rimskih prebivalcev. Tudi tu se naši predniki okoli leta 810 še niso poprijeli krščanstva, akoravno jim brez dvoma ni manjkalo priložnosti.Zastopniki istrskih mest in gradov so se pritoževali na zboru v Rižani, ki se je vršil med letom 803 in 810, da so morali tri leta dajati desetine, katere bi morala dobivati sveta cerkev, poganskim Slovanom (»ad paganos Sclavos«), katere je vojvoda Ivan poslal na zemljo istrskih cerkva in istrskega ljudstva.

Še leta 863, ko sta sv. Ciril in Metod prišla na Moravsko, bilo je krščasntvo med zahodnimi Slovani le napol utrjeno. Ljudje so bili povečini takrat že krščeni, vendar so se še trdno držali običajev in šeg svojih prednikov.

O bojih med krščanskimi in poganskimi Slovenci v osmem stoletju

O bojih med krščanskimi in poganskimi Slovenci obstaja razmeroma malo zanesljivih zgodovinskih virov, med njimi naj omenim Valvasorja ki je v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske opisal boje, opirajoč se na dejstva ki jih je o tem zapisal nemški pisatelj Hieronim Megiser, rojen okoli 1550 v Stuttgartu. Megiser je okoli leta 1609 ob svoji vrnitvi na Koroško iz zbirke grofa Christalnigga in iz svojih zapiskov sestavil obširno zgodovino koroške dežele od najstarejših časov pa do leta 1610, ter jo izdal leta 1612 pod naslovom »Annales Carinthie, d.i. Chronica d. loebl. Ertzh. Khaerndten«.

Megiser pripoveduje o karantanskem vojvodi Gorazdu, da vedo zgodovinarji le malo o tem knezu, on (Megiser) pa da je dobil med starimi spisi popis lepe zgodbe katera se je baje vršila pod Gorazdovo vlado.Posebno Korošci naj bi v tistem času ne bili prav nič zadovoljni z Gorazdom, katerega je bavarski vojvoda Dicth (Teodo) IV. v deželo pripeljal. Bavarski vojvoda je šel s svojimi trumami proti trgu Celovcu, katerega so se hoteli polastiti Slovenci, da bi tu ujeli svojega gospoda. Na čelu upornikov zoper Gorazda so bili štirje bratje rajnkega Boruta, namreč Cotius, Charanus, Vto in Charinus, ki mu niso bili naklonjeni zaradi njegove krščanske vere. Nato je bavarski vojvoda napravil mir med Gorazdom in njegovimi štirimi strici. Megiser trdi o Gorazdu da je vladal 19 let, (681-700) kar sicer ne sovpada z splošno uveljavljenimi zgodovinskimi dejstvi, ki govore o 3 letih vladanja. O Hotimiru (»Chitomarus«) piše Megiser, da je vladal 57 let. Bojevati se je moral s poganskimi Slovenci. To vojsko opisuje Megiser opiraje se na spise Ammonija Salassa precej natančno. Poganski Slovenci, posebej tisti, ki so bivali ob Dravi pri Beljaku, so se uprli ter grozovito postopali zoper krščanske prebivalce. Vse to je neki Antonij naznanil knezu Hotimiru. Ta se je nato zavezal s furlanskim vojvodo Petrom Munichesom. Pri Beljaku je bila bitka, v kateri so bili pogani premagani. Na bojišču jih je obležalo 6000, ujetih pa je bilo 900. Ko je Hotimir postal že zelo star, je v svojo palačo v Aguul (?) poklical svojega sina Valdunga (Volkuna) ter ga spodbujal v daljšem nagovoru, kako naj vlada po njegovi smrti.

Hieronimus Megiser je zapisal in opisal boje med kristjani in pogani.

Megiser in po njem Valvasor nam pripovedujeta, da je po smrti vojvode Hotimira začel po Koroškem vladati njegov sin Volkun ( Valdungs, Walchunus). Plemstvo po Koroškem in Kranjskem pa ni hotelo biti pokorno nobenemu krščanskemu knezu, ter je porabilo Volkunovo mladost da bi se ga iznebili. Velikaši, ki so bili večinoma poganske vere, so sovražili kristjane ter planili nad nje. Na marsikaterem kraju so jih z duhovniki vred pregnali. Upornikom so se pridružili tudi plemenitaši po Štajerskem in po Slovenski Marki. Vsi skupaj so potem udarili v Italijo ter povsod preganjali kristjane. Ker niso naleteli na noben pravi upor, postopali so jako grozovito. Trgali so materam otroke od prsi, metali jih nakup in potem sežigali. Device so večkrat privezali h drevesom prerezali jim trebuhe ter jim pobrali čreva in drob, ali pa so s puščicami streljali na nje. Langobardski kralj Deziderij je nato šel s svojo vojsko nad te krvoločne pogane, a je bil premagan. Še pozneje se je napotil bavarski vojvoda Tasilo okoli Božiča s tremi četami na Koroško, Kranjsko in Slovensko marko, premagal sovražnika na treh krajih ter s seboj odpeljal veliko plemenitih in neplemenitih Slovencev. Tudi je rešil marsikaterega ujetega kristjana. Iz dežele pregnanega Volkuna pa je zopet postavil za vojvodo po Koroškem in Kranjskem.

Ko je po udušenem uporu Volkun znova postal vladar na slovenski zemlji, poslal je poslance k škofu Virgilu v Solnograd ter ga prosil novih duhovnikov, ker so bili prejšnji pregnani, kar se je tudi zgodilo. Ti so potem pridobili velik del preprostega ljudtva za novo vero, plemenitaši pa so ostali trmasti ali pa so se le navidez kazali kristjane. Zato tudi ni dolgo časa vladal mir po deželi.

Megiser pripoveduje dalje, da je vojvoda Volkun sicer pravično vladal, a je bil pregoreč, ko je hotel pridobiti plemenitaše za novo vero. V drugem letu njegovega vladanja je zopet nastal upor zoper njega in krščanstvo, krščanski Slovenci so namreč dobili ukaz, da naj bodo pripravljeni, ko bo treba iti nad nepokorne pogane. A ti so to kmalu izvedeli ter storili potem potrebne korake. Posebno pet plemenitašev je bilo krščanstvu najbolj nasprotnih - Drochus, Hermanus Aurelius (Vrel), Samo, Theodorus in Henricus. Posebno Aurelius je spodbujal druge k uporu z besedo in vzgledom. Z daljšim nagovorom je navdušil svoje tovariše. Sledilo mu je mnogo Slovencev , ki so po raznih krajih napadali svoje krščanske rojake. Vsa dežela je bila razdeljena v dva tabora.

Ko je vojvoda Volkun zvedel, da je nastal upor, nabral je med kristjani 12 000 mož ter se z njimi napotil iz mesta Julije ( današnji Beljak - po Megiserju se je reka Zila v rimski dobi imenovala Julija) proti Sisku. Med potjo se mu je pridružilo še kakih 900 mož. Na pol poti med Julijo in Siskom je neki Aurelijev vohun naznanil Volkunu, da so uporniki že premagali njegove čete ter se tudi polastili vse dežele. Zato naj se rajši vrne v Julijo ter pogodi s sovražniki. Vojvoda Volkun ni hotel verjeti ter je izvedel po drugih vohunih, da stvar ni taka. Svojih trum zato ni razpustil, pač pa jih je še pomnožil na 18 000 mož. S temi je šel proti Sisku. Med potjo je naletel na Aurelija in njegove utrujene može, ki so ravno malicali in se še najmanj nadejali kake bitke. Aurelijeve čete so štele kakih 4000 mož. Volkun je v neenakem položaju Aurelija napadel, premagal in pognal v beg. Okoli 600 poganov je bilo ubitih, 400 pa Ujetih. Med temi je bil tudi poveljnik Aurelij. Nato je prišel Volkun s svojimi trumami v Sisek.

Vodenje poganskih čet je sedal prevzel Aurelijev tovariš Drochus, da bi na drug način uničil glavarja svojih nasprotnikov. Podkupil je nekatere ljudi, kateri naj bi Volkuna umorili. Eden izmed zarotnikov je pač hotel to storiti a je le ranil nekega drugega moža, katerega je zamenjal z vojvodo. Volkun je zarotnike ujel in pomilostil.

Kmalu potem je šel Volkun nad Droha in njegovo vojsko, katera se je mudila ob Kolpi, ne daleč stran od sedanje Metlike. Drohu je svetoval njegov tovariš Henrik, eden od pobudnikov upora, da naj bo previden, le ta pa se za opozorila ni zmenil. Predrzno je napadel Volkunove čete, a je bil pobit in ujet.Ob povratku zmagovalcev v Julijo je Volkun obsodil ujete izdajalce na smrt. Najprej so jim odsekali roke, potem odrezali nosove in ušesa, iztaknili oči, nato poškodovali stegna in polomili golenice ter nazadnje pometali njih trupla v luže ali pa v jame. Kmalu po tem se je obrnil Volkun do škofa Virgila, da bi mu poslal novih mašnikov, kar se je tudi zgodilo. Pozneje je rečeni škof ustregel želji karantanskega vojvode, da je sam prišel na Koroško in Kranjsko ter si močno prizadeval, da bi po teh deželah še bolj utrdil krščanstvo.

TRŽAŠKO VPRAŠANJE

(na vrh)

KRATEK PREGLED ZGODOVINE TRSTA

Trst je bil pod nadzorom Rimljanov že leta 177 pr. n. št.. Julij Cezar mu je podelil status kolonije; pod latinskim imenom Tergeste ga leta 51 pr. n. št. omenja tudi v svojem delu Comentarii de bello Gallico.

Po razpadu Rimskega cesarstva je mesto ostalo važno trgovsko središče, predvsem zato, ker so preko njegovega ozemlja potekale vse poti med balkanskimi deželami in severno Italijo. Niti Langobardi, niti Karel Veliki niso veliko vplivali na razvoj mesta.Problemi so nastajali le z Benečani, s katerimi so se Tržačani stoletja borili za oblast nad severnim Jadranom, dokler se ni mesto leta 1382 postavilo pod okrilje avstro-ogrske monarhije.
Na ta način so se Tržačani sicer uradno odpovedali samostojnosti, vendar so ostali praktično avtonomni. Trgovina in promet sta se nemoteno razvijala. Leta 1719 je Trst postal prosta luka, s čimer se je začelo za mesto najugodnejše obdobje njegove zgodovine.

V srednjem veku je Trst zrasel v pomembno pristanišče in trgovsko središče. Njegova vloga glavnega trgovskega pristanišča Avstro-Ogrske je bila še poudarjena leta 1857 z dograditvijo železnice Dunaj-Trst, kasneje pa je Trst postal celo prestolnica južnega »Küstenlanda« avstrijskega imperija. Dobil je naziv »drugo mesto monarhije«, kar ga je po važnosti postavljalo neposredno za Dunaj.

Misel na italijansko prebivalstvo pod avstrijsko nadvlado je bila trn v peti italijanskim nacionalistom, ki so na Trst gledali kot na »neodrešeno ozemlje« - odtod izvira termin iredentizem za gibanje, ki zahteva priključitev vseh dežel z italijanskim prebivalstvom matični deželi.

Leta 1921 je z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne Trst skupaj z Istro in Kvarnerskimi otoki prešel pod Italijo. To je bil močan udarec za tržaško gospodarstvo, saj se je mesto znašlo na skrajnem robu države, ki sploh ni potrebovala ne njegovega pristanišča, ne njegovih trgovskih vezi in izkušenj z deželami, ki takrat niso bile zaželene kot komercialni partnerji. Mesto je obubožalo.

Poleg gmotnih težav so Tržačani izkusili tudi izgrede fašističnih skrajnežev, ki so se grobo znašali nad prebivalstvom, predvsem slovenskim. Uradni napotki za »italijanizacijo« prebivalstva so bili strogo uresničeni, večinoma s silo. Slovenski kulturni center Narodni dom je bil julija 1920 požgan.

V času druge svetovne vojne je bil Trst predmet spopadov, saj so si ga lastile vse strani, medtem ko so prebivalci sami hoteli samostojnost. V mestu samem so bili močno zastopani Judje, italijanski iredentisti, »rdeči« Slovenci, »beli« Slovenci in neodvisneži, kar je povzročalo nevarna trenja. Ko so leta 1944 Nemci začeli uporabljati Rižarno kot zapor in krematorij, je tudi napetost med prebivalci pogubila veliko ljudi. Računajo, da je v Rižarni končalo okoli 5000 življenj.

2. maja 1945 so enote 4. armade Jugoslovanske armade in 9. korpusa slovenske NOVJ iztrgale Trst iz rok nemške vojske, ki je bila Trst zasedla po kapitulaciji fašistične Italije leta 1943. Istega dne so v Trst prispele tudi novozelandske zavezniške enote.

SLOVENCI V TRSTU

V Trstu živi slovenska manjšina. Najstarejša "priča" slovenskega prebivalstva v Trstu je arhiv benedektincev pri cerkvi Svetih mučencev (1114-1738), iz katerega je razvidna navzočnost Slovencev v velikem številu, bodisi v mestni okolici, kot v centru samem. Iz študij Pavla Merkuja se da razbrati, da je takrat približno tretjina Tržačanov bila slovenskega porekla, oziroma slovensko govoreča. To razmerje se je ohranilo vse do poznega osemnajstega stoletja. Šele uvedba proste luke in ekonomski razmah, ki ji je sledil, sta spremenila razmerje med etnijami. Leta 1848 je Pietro Kandler, hoteč poudariti italijanski značaj Trsta, ugotovil: «V mestu je preko 50 tisoč italijansko govorečih ljudi, na podeželju preko 3 tisoč, kjer je 14 tisoč slovensko govorečih; vsega skupaj je v občini 21 tisoč Slovencev proti več kot 53 tisoč Italijanov«. Po avstrijskem popisu iz leta 1910 je v Trstu živelo 65 % Italijanov, 25 % Slovencev, 6 % Nemcev ter 5% drugih narodov (Hrvatov, Grkov itd.).

Po Rapallski pogodbi ki je določevala mejo med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, se je leta 1920 okoli 340000 Slovencev znašlo pod Italjansko nadoblastjo, kar pa preračunano v takratni čas predstavlja 30% vsega naroda.

ČAS JULIJSKE KRAJINE

Jugoslovansko in slovensko politično vodstvo osvobodilnega gibanja sta že med 2. svetovno vojno zahtevali popravke meje, ki naj bi le-te približali nacionalnim mejam. Področje Julijske krajine in Trsta je tako postalo eno od osrednjih nerešenih vprašanj mirovnih pogovorov po vojni. Eden poglavitnih ciljev vodstva slovenskega osvobodilnega gibanja je bila uresničitev programa Zedinjene Slovenije-združiti v eno državo vse ozemlje na katerem živijo Slovenci. Ob koncu vojne v Evropi je Jugoslovanska vojska zasedla Slovensko Primorje, Istro in celo Trst, vendar so se morali zaradi zavezniškega pritiska hitro umakniti. Julijsko krajino so tako po Morganovi črti razdelili na zahodno cono A (angloameričani), in vzhodno cono B (Vojaška uprava Jugoslovanske armade), kasneje pa je na mirovnih pogajanjih Jugoslovanska oblast ob podpori Sovjetske zveze zahtevala premik meje do Padske nižine. (vključujoč vso Kanalsko Dolino, Beneško Slovenijo, Gorico, Tržič in Trst s širšim zaledjem)
Italija je temu ostro nasprotovala, ter se sklicevala na dejstvo da je bila Rapallska meja meja določena na mirovni konferenci, in ne s pomočjo agresivne fašistične politike. V strahu zahodnih kapitalističnih velesil pred komunizmom, pa so zavezniki v pogajanjih bili bolj naklonjeni Italiji.

SVOBODNO TRŽAŠKO OZEMLJE (STO)

Pri natančnem določevanju mej na tem spornem ozemlju, je nastal problem pri oblikovanju manjšin, ki bi morale ostati za mejo. Italijani so naseljevali večino obmorskih istrskih mest, veliko jih je bilo tudi v manjših krajih hrvaške Istre, v večini so bili tudi v Trstu, ki pa je imel slovensko zaledje. Sklenjeno je bilo da se nova meja potegne tako da na obeh straneh ostane približno enaka številčna manjšina, kar se je tudi upoštevalo pri mirovni pogodbi z Italijo 1947. Trst kot najspornejša točka ni bil priključen niti Italiji, niti Jugoslaviji. Ustanovilo se je Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki naj bi bilo pod nadzorom varnostnega sveta OZN. Uradna jezika sta bila tako Slovenski kot Italjanski. STO Je obsegalo obalo Jadranskega morja od Devina do Novigrada z ozkim zaledjem, vendar ni zaživelo kot samostojen državni organ. Tako kot prej Julijska krajina se je sedaj tudi STO delil na cono A in B.

USTVARJANJE DANAŠNJE SLIKE SVETA

Z navezovanjem tesnejših stikov med Jugoslavijo in zahodnimi silami v začetku 50ih let in z tržaško krizo oktobra 1953 zaradi razglasa da bo cono A STO dobila Italija, se je vendarle začelo reševati tržaško vprašanje. Jugoslavija je na razglas odgovorila z mobilizacijo vojske na meje z Italijo in STO, kar je povzročilo da je Italija pristala na umik obeh vojsk z meje,tako da so Angleži in Američani začeli pogovore z obema stranema o rešitvi vprašanja.
Pogovori so bili končani oktobra 1954 s podpisom Memoranduma o soglasju oz. ti. Londonskega Memoranduma, kjer sta se Jugoslavija in Italija obvezali da bosta spoštovali manjšinske pravice. Jugoslaviji je bila priključena cona B, ter majhen del cone A STO. Slovenija je ponovno dobila izhod na morje, ter zaradi dokončne izgube Trsta začela graditi novo veliko pristanišče v Kopru.
Londonski memorandum je utrdil delitev STO, vendar ga ni uradno ukinil, kar pa se je storilo 10. Novembra 1975, ko so se s podpisom Osimskih sporazumov dokončno začrtale meje med Jugoslavijo in Italijo. Le te so z osamosvojitvijo Slovenije postale tudi državne meje med Italijo in Slovenijo.